Spet polna luna

Nič čudnega, da tako tonem v svoje misli in mučim samega sebe s perverznimi predstavami v svoji glavi. Polna luna je. Nezmožen kontrolirati svoja čustva, kot nalašč čaram prizore pred svoje oči. Prizore, ki me delajo le še bolj napetega, bolečega, agresivnega in konec koncev žalostnega.
Tako dolgo sem že žalosten, da mi je prešlo v navado. Sploh ne pomnim več, da ne bi bil žalosten, kljub temu, da sem se naučil to dokaj dobro skrivati. Vsaj tako dobro, da se opazi le še na take dni kot so ti zadnji. Kronično žalosten.
Zdi se mi, da celo v glasbi, ne glede na zvrst in izvajalca, najdem nekaj kar me spomni. Saj vem, da je to moja krivda, to v bistvu počnem samemu sebi, ker sem se pač že navadil boleti, in se mi ne zdi več naravno, če ne bi bolel.
Žalost sem sposoben prekriti le z jezo. Besom. To pa si ne upam početi prepogosto, da mi ne bi ušlo iz rok. Predobro se spomnim, kako je bilo včasih, in nočem spet postati tak. Mislim, da ne bi uspel še enkrat priti iz tega.
Zanimivo kaj ne, pričakoval bi, da je mogoče žalost premagati z veseljem, ampak ne. Čustvo mora biti močnejše, torej je to lahko le ljubezen ali pa sovraštvo. In roko na srce, sovraštvo je dosti lažje najti. Vsaj zame. Poleg tega ima manj stranskih učinkov ter nenačrtovanih posledic.
Poleg tega znam upravljati s sovraštvom, ljubezen pa upravlja z mano. In v končni fazi, ljubezen je tista, ki je kriva, da sem sploh v tej situaciji.
Ja. Polna luna. Vse postane še za odtenek močnejše. Barve še bolj žive. In čustva žarijo. Morda pa imam malo volkodlaka v sebi. Morda pa to vidijo ljudje v mojih očeh, kadar tako sunkovito pogledajo stran. Lycan. Hm