1998

Rad bi se vrnil nazaj v leto 1998. Nič si ne želim toliko, kot, da bi se lahko vrnil v leto 1998. Leto, ko se je vse spremenilo. Zame. Še vem kako je bilo. Še se spomnim. Tako živo, da se mi zdi, da občutim hlad tistega jesenskega večera, ko se je vse začelo. Da se zdi, da lahko vstopim v sliko, ki se mi prikazuje pred očmi. Da lahko okusim whiski, ki sem ga pil ves tisti večer, dokler se nisem zgrudil in zaspal za mizo.
Ampak še, še vidim vse pred sabo. Vidim vijolično modre jeans hlače, ki so spominjale na žamet, črno mikico s dvema belima črtama na rokavih in modro All Star puhovko. Na nogah Get a grip. Lasje speti v čop.
Ne vem, če sem še kdaj v življenju tako memoriziral kaj je imel nekdo oblečeno, pa najsi je bila to najlepša večerna obleka, vsa v zlatu.
To je bil večer, ko se je moje življenje obrnilo na glavo. Nič več ni bilo tako kot prej. Tudi jaz ne. Kot bi mi nekdo zamenjal procesor, trdi disk in začasni pomnilnik, ter me spremenil v nekoga novega, drugega.

Kako sem lahko pozabil? Kako sem lahko tako zanemaril? Kar danes tako živo vidim pred očmi, in še vedno tako močno čutim, sem na poti pozabil. Nekako je zbledelo, in to po moji krivdi. Dajal sem preveč pomena stvarem, ki v resnici nimajo nobenega vpliva na srečo, ter premalo pomena stvarem, ki ga zares imajo.

Verjetno nisem edini, ki se sprašuje, ali se bo magija še kdaj pojavila. Ali je mogoče, da zajebeš, pa se ti ponudi še ena priložnost?! Ali si jo zaslužim? Verjetno ne. Si želim še ene priložnosti? Neskončno močno. Vendar pa moraš najprej sprazniti kozarec, da bi ga lahko spet napolnil. Ne vem če sem ga sposoben sprazniti. prvič, sploh ne vem če je to mogoče, tako, namenoma, načrtno. Drugič, ne vem če zmorem, znam. In tretjič, kaj če ga spraznim, potem pa se ne bo nikoli več napolnil?