Od lo avdah tikvateinu

sNaše upanje še ni izgubljeno. Vendar, pa ni več daleč od tega. Hodim, a na mrz. Ne s svetlobo, s temo kot nekdaj.
"Ovako počinje, ja ču te pokušat zamrzit, i neko ču se vrijeme budit, kraj tvoje kopije. Ovako počinje, ova nada koju trpim."
Najbolj pa utruja trud, da se to ne bi opazilo.

Ravno sem se vrnil iz Velenja. Samo skok tja in nazaj. Resnično se počutim živega in zadovoljnega le še takrat, ko sem na meji, ko lovim zadnje vzdihljaje. Ko imam občutek, da je odločitev, ali živim ali umrem, v mojih rokah. Ko sva tu le še jaz in tisto nekaj nad nami.
Eden teh trenutkov je, ko sem na cesti. Brusim asfalt, na robu gum, na robu fizike. Adrenalina že dolgo ne čutim več, ne glede na to, kaj storim, kako ekstremno se peljem, kako tesno še pridem skozi škarje, kako blizu cesti imam glavo pri hitrostih, ki se zdijo smrtonosne tistim, normalnim. Ostajam prazen, takoj ko stopim z motorja. Mogoče je to tisto, kar me rešuje pred padcem. Enake reakcije, ne glede na kritičnost situacije.
Bolj kot ne mi je vseeno. Za to, kaj se zgodi. Ni mi vseeno le za to, da bi prizadel sestro. Bomo videli