Kaštivnik

S prijateljem, ki ga jaz kličem Hot Chilli, sva danes odvozila Kaštivnik. Za tiste ki veste kje je to, obrazložitev ni potrebna, za tiste, ki pa ne, je pa nesmiselna. Na Pohorju.
Oba sva freeriderja, s primernimi kolesi, prirejenimi bolj za spust kot vzpon. Vendar pa oba voziva old freeride, kar pomeni, da tudi vzpenjaš po brezpotjih, in ne prosiš kolega, naj te pelje z avtom. No pain, no gain.
Vzpenjala sva po peš poti na Kremžarco, potem desno pri Mačkovem križu, in nato levo na Kaštivnik. Strmo kot hudič, vroče kot pekel in lepo ter dišeče kot Angelina Jolie. 2 uri vzpona, mi je, nepripravljenemu, saj nisem več tekmovalec kot včasih, pošteno dalo po pizdi. Noge polne mlečne kisline, 19 kg kolo se zdi še težje kot je že v resnici, srce bije čez meje pametnega in zdravega.
Minili so časi, ko sem tak čas že skoraj zaključeval sezono, državno prvenstvo je bilo tak čas že mimo, prevoženih na tisoče in tisoče kilometrov. 6 ur na dan, prirastel si na kolo.
Ampak še sem trmast. Sem pa ja XXXXXXX. Trmast vsaj toliko kot sem blesav.
Potem pa spust. To po kar sva prišla. Spust s Kaštivnika, v smeri Šmartno, je eden najbolj tehnično zahtevnih spustov na Pohorju. Ekstremno strm, kozja steza, ostro kamenje in korenine, en drop cc 1,5 metra v globino, takoj za njim oster ovinek. Kompleten spust je obdan s borovci, vsaka najmanjša napaka kaznovana s padcem, pri katerem je nemogoče, da se ne bi zaletel vsaj v drevo. Samo eno, če imaš srečo.
Moje pomanjkanje kondicije, ter neomejena norost in trma, sta se danes končala s štirimi padci, pri katerih sem se enkrat dobro zaletel z glavo v drevo, trikrat pa sem kvalitetno plužil, po kot britev ostrih skalah. Poškodbe so minimalne, malo obtolčen nos in čelo, malo zatečena nadlaht, nekaj odrgnin in boleča ter rahlo otečena desna rama.
Kolo je prejelo nekaj dobrih udarcev, ampak resnih posledic ni.
Bilo je ludo i nezaboravno. Zdaj grem pa počivat.