Spet eno izmed tistih jutr. Tistih, na katere se zbudim in se spomnim nanjo. Neverjetno, kako ne glede na to, koliko časa mine brez da bi zabolelo, spet pride trenutek, ko pride občutek, da manjka del mene. Bom kdaj nehal bolet? Vsak odgovor mojih prijateljev je le tolažba, temelječa na dvomih.
Bolečina, žalost, pomešana z jezo, skoraj besom. Jezen nanjo, ker bolim. Jebi se, pička ti materina, jebi se izdajico
petek, 10. avgust 2007
.....
Avtor
Fish
ob
02:06
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar