Na jug

Nekaj ur še, pa odhajam na morje. S štirimi prijatelji, na Pag. Pet prijateljev hahaha.
Štirje z avtom, večina prtljage z njimi, jaz z motorjem.
Malo nervozen zaradi odgovornosti, ki jih za ta čas prelagam na tuja ramena. Ne me narobe razumet, nimam slabe vesti, le zaupam ne ljudem in se bojim, da stvari ne bodo opravljene tako kot morajo biti.
Najbolj me moti dejstvo, da imam psa, ki deli moj karakter, zatorej lahko predvidevam, da bo delal težke preglavice moji materi, ki ga bo pazila. Njega in babico. Sicer sta namreč pod mojim varstvom, in v pasjem slučaju, nadzorom.
Hatikvah, rabim hatikvah.
Teden dni, r&r, rest and relaxation.

By the way, lani tak čas sem bil tudi na Pagu. Z Lidijo. To je bil zadnji kamenček, preden se je grad porušil. Castels made of sand, melt in to the see, eventually. Dobrih 14 dni kasneje se mi je porušil life. Zdaj spet sestavljam kamenčke. Le brez lažnih upov, da bo grad stal večno. In tokrat ga bom postavil sam zase. Lidija, goes around, comes around