Is it time for a fresh start?

Kdaj je čas, da se ustaviš za trenutek? Malo pogledaš čez ramo, toliko da oceniš prehojeno pot. Umiješ rane iz preteklih bojev in jim daš možnost, da se začnejo celiti, nato pa toplo objameš prijatelje, ki so hodili s tabo, jim rečeš hvala in greš. Greš novo pot, pišeš novo zgodbo.
Je ta čas prišel, ali je ta nestrpnost, ki je vedno bolj kričeča v meni, klic česa drugega? Vem, da je blizu. Občutek je premočan, da ne bi začel razmišljati o tem. Le nekaj stvari še moram opraviti. Nujne stvari, predpriprave na novo zgodbo. Brez njih zgodba ne bo nikoli napisana, brez njih bo le osnutek v moji glavi, ki ga bom sanjal kot starec, ves nesrečen zaradi zapravljene priložnosti.

Kaj je lahko hujšega, kot zapravljena priložnost. Enkrat sem slišal, "Bolje slaba odločitev, kot nobena odločitev!", in res je. raje se motim in delam napake, kot da sledim toku, izmikajoč se odgovornosti in odločitvam. Odgovornost je težko breme, ampak jaz ga rad nosim. Daje mi občutek moči, samostojnosti, definira me. Daje mi občutek, da sem moški.

Lovim se med spomini, občutki preteklih dni, žalostjo zaradi izgubljenih dni in meni ljubih ljudi, nekaterih mrtvih in nekaterih še živih, za katere pa sem jaz mrtev. Velik del mene, bolj kot ne ves tisti del, ki še čuti, je doma v spominih. Vse kar sem, leži v preteklosti. Stvari, ki jih počnemo, odmevajo v večnosti. In mi v njih.