Včeraj,

se je smejala, ko sem rekel, da je to spet pokvarjena šala usode, s katero me moja karma pretepa kot poceni kurbo... kar sem ji hotel reči je bilo še vse drugo...
Poln Martinija, a bolj pijan od dogodkov zadnjih dveh dni, sem se po dolgem času ob glasu človeka, ki mi je pripovedoval, tako sprostil, da sem zaspal... brez sanj, brez slabe vesti... ko sem se zbudil štiri ure pozneje, je bilo, kot da sem še vedno v prejšnjem trenutku...kaj se je zgodilo mi je povedal šele stavek na messengerju
Kje naj začnem... morda na sredini, nekje na sestanku z ljudmi, ki predstavljajo mojo karto za naslednjo postajo življenja... kjer pa se je moja pozornost ves čas valila nekam drugam... med vinograde... in sem na vprašanja ljudi pred sabo odgovarjal z nasmehom
Ali pa nekje malo pozneje, ko sem pred očmi cele množice poravnal račun s človekom, ki naj bi bil moj prijatelj... kjer se je v meni lomilo vse v kar verjamem... in kjer sem si z vsakim zamahom želel, da bi bile vloge zamenjane... in bi bila moja bolečina tista, ki bi bila telesna...
Še malo pozneje... ko sem lebdel v zraku, vpet v padalo... in med pogledom na dolino pod sabo, ter zadnjimi sončnimi žarki razmišljal le o eni stvari... in se obračal proti vetru, upajoč, da me bo odneslo še malo višje... tako visoko, da bom videl čez hribovje pred sabo, v smeri kamor me vlečejo misli
Ali pa morda le tam, predvčerajšnjem, ko so se moje majhne Benetke zatresle na količkih, in me je takoj doseglo spoznanje, da bo to poplava, ki je mesto ne bo zdržalo...
V trenutku, ko sem se obrnil v levo, in slišal tisti stavek v glavi, ki sem ga enkrat že slišal... in mi je bilo skoraj žal, da nisem sposoben zbežat... še preden bo vse postalo res... še preden se je občutek združil z vonjem, ki je vdiral v moje nosnice, medtem, ko se je moj obraz dotikal njenega
Skoraj neverjeten občutek je, ko obupano iščeš laž...kakršnokoli laž, ki bi jo očrnila...
Laži nisem našel... resnici se je pridružila le še ena resnica... te sem se zavedel takoj, ko sem se odpeljal... bežeč, ko je bilo že prepozno
Pred leti, sem na boleč način spoznal, zakaj kaznjenci nikoli ne gledajo skozi okna celic... ko sem namreč pogledal ven, v svet kjer ni masivnih belih vrat s težkim okovjem, ter smradu po bedi in strahu, me je preplavil občutek bolečine... tja ne sežem... in veselje se je spremenilo v žalost

Zdaj, ko kadim cigaret, zleknjen na tleh, z glavo naslonjeno na kazenski zakonik Slovenije, razpet med osladnostjo svojih misli in bolečino, ki spremlja mlečno kislino v mojih nogah... se spomnim, kako mi je nekoč rekla, da je v Angleščini lažje pisat... ne vem, meni je pravzaprav vseeno... pišem le tisto, kar se je zgodilo

Music: Metallica - Until it sleeps