Še vedno besen,

sem si pravkar odvil trak z dlani, in medtem ko pišem, mi utripajo otečeni členki, deske na steni pa še vedno vibrirajo v tempu mojih udarcev...
In medtem, ko se sproščajo hrbtne mišice, se zdi, kot bi mi mrz polzel po vratu, ter me spominjal...žali me...ne prenesem, da me kdo žali... dolžan si, uredi, ne sili me v reakcijo.
Malo pomirjen ob misli na ponudbo, ki bi mi lahko spremenila življenje. Kolo se je končno začelo vrteti, v temo je začela pronicati svetloba, ki pa se bojim, da bo pokazala tudi praske in brazgotine...
Poln vprašajev, nastalih v situaciji, v kateri se ne znajdem najbolje, predalčkam opcije in si pripravljam obrambo še preden se bo napad začel.
Pogovor...večera...me je razveselil, čeprav sem vedno znova presenečen nad absurdnostjo dejstva, da me lahko spravi v srečo nekaj, čemur večina ne daje posebne pozornosti, medtem ko sem ravnodušen nad stvarmi, za katere se pričakuje, da šokirajo.
Odločen, da se vsaj danes, ne bom več spraševal temveč le užival v trenutku, ki bo verjetno kmalu le še lep spomin.