Utrujen

um, ter za njim capljajoče telo, sem posadil za računalnik, medtem ko v ozadju slišim Destiny's Child-Emotions. Ni ne želje ne potrebe po daljšem postu, misli preveč begajo in se prepirajo z nesmiselnimi željami.
Medtem, ko v odsevu ekrana vidim soj luči spalnice, ter mamljive blazine, vem, da je še nekaj časa ne bom mečkal z glavo. Kot ponavadi, bom mučil samega sebe do tiste točke, kjer bo umik v temo neizbežen.
Zlorabljanje klopi ter uteži, morda celo sprehod s psom pod osvetljavo nočne gospe, ki tako vztrajno nabira kilograme, in me kljub tej vedno bolj baročni teži vsakič tako prevzame. Mislim, da je to moja najstarejša ljubezen, ženska, ki ji bom naklonjen in podvržen večno. Samo moja minljivost naju lahko loči, do takrat pa bodo moje oči skozi spremenjeno barvo pošiljale zaljubljene, skoraj predrzne, izzivajoče poglede lepotici na nebu.
In v trenutku, ko je v ozadju utihnila glasba, poslušam. Iščem tuljeneje, ki bi ga slišal zunaj, ter bi mi sporočilo, da se nekje v bližini klati še kakšen volk, ki v snegu na odprti čistini drži mojo sled...