um, ter za njim capljajoče telo, sem posadil za računalnik, medtem ko v ozadju slišim Destiny's Child-Emotions. Ni ne želje ne potrebe po daljšem postu, misli preveč begajo in se prepirajo z nesmiselnimi željami.
Medtem, ko v odsevu ekrana vidim soj luči spalnice, ter mamljive blazine, vem, da je še nekaj časa ne bom mečkal z glavo. Kot ponavadi, bom mučil samega sebe do tiste točke, kjer bo umik v temo neizbežen.
Zlorabljanje klopi ter uteži, morda celo sprehod s psom pod osvetljavo nočne gospe, ki tako vztrajno nabira kilograme, in me kljub tej vedno bolj baročni teži vsakič tako prevzame. Mislim, da je to moja najstarejša ljubezen, ženska, ki ji bom naklonjen in podvržen večno. Samo moja minljivost naju lahko loči, do takrat pa bodo moje oči skozi spremenjeno barvo pošiljale zaljubljene, skoraj predrzne, izzivajoče poglede lepotici na nebu.
In v trenutku, ko je v ozadju utihnila glasba, poslušam. Iščem tuljeneje, ki bi ga slišal zunaj, ter bi mi sporočilo, da se nekje v bližini klati še kakšen volk, ki v snegu na odprti čistini drži mojo sled...
četrtek, 20. december 2007
Utrujen
Avtor Fish ob 23:17
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
6 komentarjev:
ampak, danes je res takoooo lepa. ravno prej sem jo opazovala, izgleda čudovito...ne znam sploh opisat. lepa je, kot vedno.
tudi jaz sem volk. Slok, z sestradanim pogledom v očeh; zastrtimi s koprnečimi sanjami po temi dišečih gozdov. In ker teh gozdov ni več, že dolgo ne lovim redke svetlobne žarke, ki so se prebijali skozi žametno zelene veje. Ostaja samo vonj po krvi, pomešan z izpušnimi plini in svincem in volčje zavijanje, ki nikomur več ne prebudi hrepenenja. samo še blede sence želja. Hočem strah brez gnusa, hočem strah brez jeze, strah, ki me pognal v lahen drnec, ki me bo prebudil v vznemirjenje, ki ga prinaša s seboj sla po življenju. Bivanje brez nas čaka kasneje, ko odidemo v večna lovišča.
Hmmmmmm
potem bi se morala zavedati, da so bes, gnus in jeza edini stalni partner bitij, ki so v osnovi obsojeni na samotarjenje...vznemirjenje, pride z bojem, hkrati pa pripelje občutek življenja prav takrat, ko jemlješ drugega...
Težko to pišem, ker sem že dozdaj prevečkrat napisal preveč....ampak življenje je v smrti...in ja, bivanje brez nas pride pozneje, čeprav bom jaz terjal svoje dolžnike tudi po tem...
gozdove, in lovišča, pa jaz še vedno najdem...reci, pa ti jih pokažem
Katja,
je ja, in vsako noč je lepša...
vidiš Aljaž s tem se ne bom nikoli strinjala, vznemirjenje, ko jemlješ nekomu življenje-to je za strahopetce-kar sadisti v svoji osnovi tudi so. Vznemirjenje, ko se zaveš svoje minljivosti, ko si blizu smrtne nevarnosti, to pa da. To te prebudi...
Glede gozdov in lovišč pa da, pokaži ;-)
Objavite komentar