sreda, 5. december 2007

Odprl...

sem vrata, ko nisem slišal več krikov, le še tope zvoke mesa, ki udarja ob meso... to je bil trenutek, ko sem se zavedel, da nikoli ne bom znal biti tak, kot sem si želel. Da iz hodnika med dvema osebnostima, ni vrat v samo eno stran... kjer bi lahko bil le... eno.
S koleni jo je držal na mestu, jo pritiskal v steno, medtem ko jo je nabijal, kot, da bi bila predmet... v slast pa mu ni bila penetracija, temveč udrihanje... z obema rokama, jo je izmenično, v umirjenem taktu, počasi spreminjal v drugega človeka. Že nekaj minut ni bila več pri zavesti, čeprav tudi če bi bila, ne bi več mogla odpreti otečenih oči...
Po dveh korakih sem mu z nogo zabil glavo v steno pred njim s tolikšnjo silo, da se je nemudoma zgrudil na njo... kot bi ravno ejakuliral, in bi se kot debel prasec sedaj stisnil k njej... in iskal miren počitek v objemu plačane ljubezni...
Medtem ko sem ga vlekel z nje, sem med nekontroliranim besom pazil, da se ne bi dotaknil njegovega mednožja, ki je kot trofeja opletalo... premikal sem ga, ne z vleko, temveč z udarci... v obupni želji po tem, da ga dokončam... v slasti besa.
Tudi če bi razumel Ukrajinsko, ne bi razumel njegovega momljanja, ki je hreščalo iz njegovega grla, pomešano z izlivi mešanice krvi in zob... brez obraza, in s prebitim pljučnim krilom, sem ga pustil gnit na cesti... vedel sem, da ne bo dolgo, ko bom na isti cesti ležal tudi jaz, le, da ne bom več dihal....
Medtem ko sem panično pobiral svoje stvari, sem bil skoraj razočaran... nisem dovolj prasec... izmenjavali sta se misli... zakaj ga nisi ubil... ter, zakaj ti ni vseeno, saj je samo kurba...

Še vedno nisem našel vrat, in tako se še vedno sprehajava oba. Po hodniku, kjer se po stenah vrstijo inserti, ki spominjajo na dejstvo, da nikoli ne bom pripadal. Kjer resnica bode v oči in mi govori zgodbo o človeku, ki ne zna ne hoditi, ne plaziti se po tleh.
Tolažim se z dejstvom, da hodniku še ni videti konca, ter bodrim z mislijo, da bo morda nekdo podrl zid, in me povabil k sebi. Mi povedal, da bi moral od nekdaj biti tam.

Music: Natasha Bedingfield - we're all mad

15 komentarjev:

Katja Lenart pravi ...

ta človek se hitro uči. ta človek bo kmalu vstopil skozi vrata. zidu niti ne bo potrebno podirati, vrata se bodo odprla sama...

Ana pravi ...

neglede na to ali so to bile sanje ali resničnost tukaj in zdaj...tole --> to je bil trenutek, ko sem se zavedel, da nikoli ne bom znal biti tak, kot sem si želel.
-----> ne vem, če sem že prišla do točke, da bi začela verjet tej misli...večkrat me zbode...ko se opazim, ko se gledam, kot tretja oseba, ko vidim, da ne morem iz svoje kože, ko si ne morem nadet od sveh plasti kakšno novo, drugačno, tisto, ki si jo želim, za katero mislim, da bi se mi prilegala...vedno se vrnem nazaj k izhodiščem, ki me zaznamujejo...

sicer pa: neverjetno je to, kako je človek agresiven do samega sebe, do dojemanja sveta, v katerem se nahaja...po naravi mazohist...omejuje se in si krati možnosti...včasih ga trma zaslepi, misli da ni izhoda, da ni mesta zanj, da ni pokrova, ki bi mu ustrezal...prepričana sem, da se moti. vse je v percepciji in v brisanju lastnih prepričanj. sama sebi nikoli 100% ne verjamem...ne upam si, ker vem, kje bi lahko tako pristala...
hm, ne vem, če razumeš besedičenje, ker dobivam raznorazne asociacije na napisano, včasih zaidem z monologi ali dialogi z notranjim svetom :)

...zadnji odstavek: če bom iskala pravo mesto pod soncem, če bom čakala in hrepenela po tistem enem cilju (vsak ma enga velikega svojega, ali pa vsi taistega) vem, da mi ne bo prišel na pot, taki, kot si ga zamišljam.
sam se povabi. nekogaršnje meje ne pomeni, da so narejene tudi zate.

Fish pravi ...

Katja,
Katjica.... točno veš, da zbodeš... s tem učenjem
Poleg tega, nažalost ne drži.

Ana,
moram rečt, da tu in tam kaj res ne razumem. Ali pa ne vem če razumem prav.

Ja, ampak ne vem če razumeš kak sem si želel bit... moje želje so bile ravno toliko zverižene, kot vse ostale ideje, ki so se gradile v moji glavi... ko si želiš biti hladnokrvna sadistična svinja, da ti ne bi bilo več treba razmišljat, potem veš, da je nekaj narobe s tabo...
Hkrati pa ugotoviš, da pa kljub temu, da pač enostavno ne moreš odvreči empatije, vseeno občasno na tak ali drugačen način mučiš ljudi... in tudi s tem ne moreš nehat...

sicer pa, so to časi, ki se jih sicer spominjam, in jih ne morem pozabit... so pa mimo

meje... edina, ki je ne morem prestopit sem jaz sam... vse ostale omejitve me samo rajcajo

Ana pravi ...

torej sam sebe strašiš, ker si si ovira? (ne čudim se, samo sprašujem)
bi zelo rad videl kako je, če narediš nekaj "preko sebe"? se ti zdi, da si ne boš dovolj zvest, če narediš nekaj zoper tvojo voljo, prepričanje ali pogled na določeno zadevo?

če so ti časi mimo, pomeni, da si z nečim zaključil...kar je bilo tedaj v tebi? ali še je, samo ni več priložnosti, da bi tako reagiral...?


sej to je: mi smo si največji problem, vse ostalo je megla.
heh, kake borbe imam jaz včasih s samo seboj...podvržena sem močnemu čustvovanju, burnim reakcijam, empatiji, ki mi dost krat škoduje...
zapisal si nekaj zelo "prikupnega": hladnokrvna sadistična svinja. ti si to že bil, verjetno, na svoj način. jaz se pa zelo trudim to kdaj postat. se mi zdi, da si "zaslužim" bit kdaj takšna...ker bi potem doživela okolico še v drugi luči, bi izzvala nekaj, kar se že ves čas muva v ozadju in samo čaka da se pokaže v bolj surovi obliki. pa mi ne gre....ne vem zakaj se ne morem do te mere sprostit in se "spozabit"...

p.s.: ni to samo moška domena heh. predvsem in samo človeška, i guess.
pps: se bom trudla bit bolj razumljiva drugič.

aja še nekaj glede tega --> Ali pa ne vem če razumem prav.
-----> tako je pri osebnoizpovednih postih. Enako razmišljam, ko napišem sama post "tiste narave" in se sprašujem kako me bodo drugi razumeli, ali me sploh bodo...težko je in niti tega ne morš pričakovat. Z dialogom pa se da pol prit na zeleno vejo :)
Ko sem pisala pri tem tvojem postu prvi komentar, tud nism bla ziher, če te razumem ...ampak ni to sploh problem. Pomembno je se mi zdi, da mi daš mislit. To je že dost, a ni?

Anita Puksic pravi ...

Damn, tvoje pisanje res dotakne.

In ja, pripadnost, seveda. Zadnje čase se precej ukvarjam s tem. In se včasih smilim sebi. Potem se mi pa spet vrine v misli, da sem sama odgovorna za svoje življenje, za to kar čutim...
Mater, zaradi vse te pop-psihologije človek sploh ne more biti več dostojno depresiven.

Fish pravi ...

Ana,
če bi stal pred tabo, bi ti verjetno rekel, da govori malo bolj počasi, ker se bova sicer izgubila... vsaj jaz.
Z empatijo ni nič narobe... res je, da najebeš tudi takrat, ko se te stvar morda niti ne tiče, vendar je kot priokus vedno nek občutek zadovoljstva.
Težava nastane, če živiš v okolju, ki empatijo sprejema kot šibkost, šibkost pa kot razlog za evtanazijo...

Beba,
hvala, čeprav sem slišal, da je bil post, zgodba "Grda je in slikovito ogabno opisana", hehehehe
Nehaj se smilit sama sebi. Začni se sovražit... dosti več se da naredit v tej smeri
Pop - psihologija, je pa prisotna le, če se trudiš ne razmišljat s svojo glavo... ampak ne vem če je to tvoj primer

Ana pravi ...

hja.

sej boma verjetno spregovorila na 4 oči, sam o drugih temah :)

Fish pravi ...

Ana,
bložič ja... zaenkrat še kaže, da bom prišel... zaenkrat
čeprav mi pamet govori naj ne... bomo videli kaj bo zmagalo

Ana pravi ...

ma ne morš tega nardit nooo, da ne prideš. kaka pamet? človek nima pameti :D Ne zaupaj ji tokrat...raje misli na to, da se boš lepo imel.
Itak, da prideš. Ni trte mrte.

Naughty Aphrodite pravi ...

No tukaj se pa moram oglasit..
Ne moreš se zdaj umaknit pa rečt, da ne prideš.. Klinc pa pamet.. kdaj pa kdaj jo pa tudi lahko zignoriraš :)

Kar se pa posta tiče: odprlo stare rane...

Fish pravi ...

saj pravim, zaenkrat ...

Fish pravi ...

Ti in teh tvojih 10 nickov...

Naughty Aphrodite pravi ...

Sorry...
Me sem vpiše pod naključen nick (pač zadnji mailbox, ki ga gledam):)

Cindy-Lou pravi ...

What the hell is going on here?

Anita Puksic pravi ...

Če se sovražim, se začnem potem smilit sama sebi, ker se ne znam spravit v red. In če se smilim sebi, se začnem sovražit, ker se smilim, namesto, da bi delovala.
V bistvu pa sovraštvo do sebe pomaga le pri tem, da ugotoviš, da ti ne pomaga. In izbereš nasprotje.
Pop-psihologija pa je tudi uporabna. Včasih te spodbudi, da pogledaš na stvari iz drugega zornega kota.
Kot npr. tisti ljudje sestavljeni iz pozitive.
In potem premisliš, preskusiš, videš če deluje, sprejmeš ali zavržeš.

Upam da je razumljivo, ker včasih nisem ziher, če znam ubesedit svoje misli.