Odprl...

sem vrata, ko nisem slišal več krikov, le še tope zvoke mesa, ki udarja ob meso... to je bil trenutek, ko sem se zavedel, da nikoli ne bom znal biti tak, kot sem si želel. Da iz hodnika med dvema osebnostima, ni vrat v samo eno stran... kjer bi lahko bil le... eno.
S koleni jo je držal na mestu, jo pritiskal v steno, medtem ko jo je nabijal, kot, da bi bila predmet... v slast pa mu ni bila penetracija, temveč udrihanje... z obema rokama, jo je izmenično, v umirjenem taktu, počasi spreminjal v drugega človeka. Že nekaj minut ni bila več pri zavesti, čeprav tudi če bi bila, ne bi več mogla odpreti otečenih oči...
Po dveh korakih sem mu z nogo zabil glavo v steno pred njim s tolikšnjo silo, da se je nemudoma zgrudil na njo... kot bi ravno ejakuliral, in bi se kot debel prasec sedaj stisnil k njej... in iskal miren počitek v objemu plačane ljubezni...
Medtem ko sem ga vlekel z nje, sem med nekontroliranim besom pazil, da se ne bi dotaknil njegovega mednožja, ki je kot trofeja opletalo... premikal sem ga, ne z vleko, temveč z udarci... v obupni želji po tem, da ga dokončam... v slasti besa.
Tudi če bi razumel Ukrajinsko, ne bi razumel njegovega momljanja, ki je hreščalo iz njegovega grla, pomešano z izlivi mešanice krvi in zob... brez obraza, in s prebitim pljučnim krilom, sem ga pustil gnit na cesti... vedel sem, da ne bo dolgo, ko bom na isti cesti ležal tudi jaz, le, da ne bom več dihal....
Medtem ko sem panično pobiral svoje stvari, sem bil skoraj razočaran... nisem dovolj prasec... izmenjavali sta se misli... zakaj ga nisi ubil... ter, zakaj ti ni vseeno, saj je samo kurba...

Še vedno nisem našel vrat, in tako se še vedno sprehajava oba. Po hodniku, kjer se po stenah vrstijo inserti, ki spominjajo na dejstvo, da nikoli ne bom pripadal. Kjer resnica bode v oči in mi govori zgodbo o človeku, ki ne zna ne hoditi, ne plaziti se po tleh.
Tolažim se z dejstvom, da hodniku še ni videti konca, ter bodrim z mislijo, da bo morda nekdo podrl zid, in me povabil k sebi. Mi povedal, da bi moral od nekdaj biti tam.

Music: Natasha Bedingfield - we're all mad