sobota, 22. december 2007

Kako najdeš

izhod iz začaranega kroga, v katerega si pahnjen deloma po lastni krivdi, deloma pa s samim bistvom sebe, ki je bilo postavljeno v to življenje kot tako, in ki se suče v konfuznih situacijah katerim se ne moreš izogniti.
Živiš med živimi in mrtvimi duhovi, kateri ne poznajo milosti. Prevzemaš njihovo usodo, ter se boriš za obstanek. V sebi prižigaš gnev, ki ti daje moč in tisti majhen korak prednosti, ki ga potrebuješ. Z vsako zmago, vsako žrtvijo, uničiš tudi del sebe, nadomesti pa ga hlad in mrzel veter spominov.
Star več tisoč let, poln življenj, ki so ugasnila pred davnimi časi, se trudoma nasmihaš, da se obraz ne bi pozabil gubati. Telo stoji ob tebi z rahlo spuščeno brado, vedno v položaju obrambe, medtem, ko ga duša potiska v nevarnost z iskrenostjo, odprtostjo in nepripravljenostjo do klonitve pod pritiskom družbe. Oči, večinoma mrtve, vsake toliko zagorijo v bliskajočem plamenu.
Tvoja želja po nedefinirani strasti, ki bi ti jo nekdo vračal, se ti zdi sebična, saj se zavedaš, da ne moreš pričakovati tolikšnega potrpljenja od osebe, ki jo imaš rad. Ko veš, da tvoja naklonjenost ne odtehta bremena, ki ga nosiš s seboj.
Obsojen na ječo osame, se zvijaš v boleči žalosti vsakič ko se zaveš, da bi najbolj dokazal svojo ljubezen, če bi se nikoli ne pojavil in prečkal poti osebi, h kateri te vleče z vso vročekrvno silo armade bojevnikov, ki bivajo v tebi.

5 komentarjev:

Ana pravi ...

"just can't help myself..." :
pravega odgovora v tem trenutku ni(mam) i guess (čeprav bi si zelela biti dobra vila )...je pa zagotovo to, da človek dela čudeže - samemu sebi, svojemu življenju...lahko dela tudi ogromne spremembe. vse je v glavi, a ni? neglede na zapletenost položaja, težo obremenitve, komplexnosti...se da prit tja, kamor si zelis oz. lahko naredis vihar, ki te bo iztiril na drugo pot - kjer boš še vedno lahko dalje avtentičen, z razliko, da ne bo več toliko konfuznih situacij. Potem bo dobila priloznost tudi ljubezen...
Čist možno, da ko boš najmanj pričakoval in najmanj mislil na ta izhod iz začaranega kroga...(pesimizem, nejevolja, trma pa ne pripomorejo k nicemur - mene ni nikamor poneslo s tem - nasplosno omenjam te neg.faktorje)
Sledeče včasih najbolje govori zase: This isn't good or bad. It's just the way of things. Nothing stays the same.
*** It's not that some people have willpower and some don't. It's that some people are ready to change and others are not.
**** “Everybody's a mad scientist, and life is their lab. We're all trying to experiment to find a way to live, to solve problems, to fend off madness and chaos.” - sami sebi smo največji problem...torej je treba iskat rešitve.

Anonimni pravi ...

ni sebično in seveda lahko pričakuješ. Ljubav je absolutna!

Fish pravi ...

Ne Ana, lahko si samo nadaneš masko, in začneš živeti življenje nekoga drugega. Življenje, ki ti je bolj po godu, ter je približek tistemu, kar si želiš...
Jaz raje živim z resnico, in nosim posledice... Vprašanje je bilo retorično, izhoda ni. Krog je krog, črta ki se nikoli ne konča.
Volja, želje in trud, nimajo s tem nič... to je nabijanje igralcev, ki v okviru ohlapnih režiserjevih navodil, improvizirajo, ter pišejo malenkost drugačno igro...ampak igra je še vedno igra, ki nima nobene povezave z realnostjo...

Vanja,
seveda je sebično, ljubezni brez sebičnosti in ljubosumja sploh ni...absolutnost pa...ni tako absolutna, kot bi se slišalo

Anonimni pravi ...

seveda da je Aljaž, samo ti si še zelo mlad in ranjen. Sicer pa seksualna-romantična ljubezen sploh ni ljubezen in je čist preveč overrated.

Ana pravi ...

"Jaz raje živim z resnico, in nosim posledice..." - kaj pa je resnica? No, vsak ma svojo, seveda.
"Ne Ana, lahko si samo nadaneš masko, in začneš živeti življenje nekoga drugega" - s tem se težko strinjam, ampak, ja, težko je kdaj dejansko zlest nekomu pod kožo in podoživljat svet, kakor ga vidi, čuti, živi sam. Torej vsak vztraja v svojem.
Svet sploh ni črno bel, tako kot resnica ni.