Kako najdeš

izhod iz začaranega kroga, v katerega si pahnjen deloma po lastni krivdi, deloma pa s samim bistvom sebe, ki je bilo postavljeno v to življenje kot tako, in ki se suče v konfuznih situacijah katerim se ne moreš izogniti.
Živiš med živimi in mrtvimi duhovi, kateri ne poznajo milosti. Prevzemaš njihovo usodo, ter se boriš za obstanek. V sebi prižigaš gnev, ki ti daje moč in tisti majhen korak prednosti, ki ga potrebuješ. Z vsako zmago, vsako žrtvijo, uničiš tudi del sebe, nadomesti pa ga hlad in mrzel veter spominov.
Star več tisoč let, poln življenj, ki so ugasnila pred davnimi časi, se trudoma nasmihaš, da se obraz ne bi pozabil gubati. Telo stoji ob tebi z rahlo spuščeno brado, vedno v položaju obrambe, medtem, ko ga duša potiska v nevarnost z iskrenostjo, odprtostjo in nepripravljenostjo do klonitve pod pritiskom družbe. Oči, večinoma mrtve, vsake toliko zagorijo v bliskajočem plamenu.
Tvoja želja po nedefinirani strasti, ki bi ti jo nekdo vračal, se ti zdi sebična, saj se zavedaš, da ne moreš pričakovati tolikšnega potrpljenja od osebe, ki jo imaš rad. Ko veš, da tvoja naklonjenost ne odtehta bremena, ki ga nosiš s seboj.
Obsojen na ječo osame, se zvijaš v boleči žalosti vsakič ko se zaveš, da bi najbolj dokazal svojo ljubezen, če bi se nikoli ne pojavil in prečkal poti osebi, h kateri te vleče z vso vročekrvno silo armade bojevnikov, ki bivajo v tebi.