Topla sapa,

ki mi je grela vrat, je v umirjenih, kratkih izdihih prihajala skozi njene ustnice, kot bi morje pošiljalo svoje vojake skozi čeri na obali. Tudi po tem, ko je že zaspala, se je še vedno krčevito oprijemala mojega telesa, in skrivala svoj obraz pod mojo brado.
Misli so se spotikale ena čez drugo, ko sem se lovil med veseljem in paničnim strahom. Srečen in hkrati žalosten, nezmožen pobega iz lastne kletke zlih slutenj, ter pričakovanja najslabšega.
Medtem, ko sem z roko raziskoval njene poteze, mrzlično shranjujoč vse v sobe spomina, v katerih se sprehajam danes, mi je bilo vseeno ali se ob tem prebudi. Še vedno sem slišal, kako je šepetala moje ime, in želja po ponovnem koncertu glasov in gibov ni nikoli ugasnila.
Prepletanje udov, igra prstov, ki berejo navodila telesa, ki se voljno zvija pod mano. Zadrževanje samega sebe, da ne bi v želji po absolutnosti, prestopil prag užitka in začel povzročati bolečino, samo da bi izrazil vse kar kričijo podivjani občutki.
Ta želja še danes živi. Nobenih upov, brez pričakovanj. Le zavedanje, da je to edino, kar me dela živega, stran od norosti jeze, realnosti vsakdana in perverznega poigravanja moje usode.
Morda moraš res živeti izven okovja varnosti, in predobro spoznati čistost bolečine, lastne in tiste drugih, da sploh veš, kje je vrednost strasti, četudi bo ta za sabo pustila še večjo praznino.
Rad sovražim, to znam in obvladam. Bes lahko sprožim na ukaz, in telo ubogajoče sledi napotkom nasilnega uma, ki išče maščevanje med množicami tujcev, nesrečen, ker so dejanski cilji tako daleč. In takrat, je v ozadju vedno misel. Misel, da poznam tudi nekaj drugega, kar hrani ogenj v tem peklu, a za sabo ne pušča pepela in opustošenja. Kar vodi mojo roko po obrazu, brez namena, da ga uniči ali iznakazi.