me, zakaj se najbolj naravno, domače in v svojem svetu, počutim ravno takrat, ko pred mano stoji ali sedi človek, kateremu oči sijejo v ognju agresije, spominu boja ter bolečine. Človek, poln majnih in velikih brazgotin, ki obraz rišejo v tisočerih potezah, tudi kadar so misli odsotne in se čustva ne izdajajo v obrazni mimiki.
Ljudje, katerih življenja so bila v žarometu norosti in, ki ne poznajo rutine ali ustaljenih poti. Individumi, ki hodijo svojo pot, neodvisno od ograj postavljenih zaradi strahu družbe, ter norm, ki branijo tiste, ki si sami ne morejo priboriti mesta v vrsti.
Globoko v srcu, so to posamezniki, ki čutijo na neprimerljivo bolj visoki ravni, kot ljudje, ki se v svoji otopelosti in pomanjkanju življenske sle, skrivajo za stenami moralnega in zapisano pravilnega.
V njihovih očeh vidim naklonjenost, ki mi pomeni še toliko več, ker vem, da je ne dajejo vsakemu. Ker njihova naklonjenost temelji na resnici, nezlaganih dejstvih in zavedanju, da so si enaki... Da smo si enaki. Vsaj po srcu.
Na spoštovanju, ki je bilo prigarano skozi boleče ohranjanje svojega jaza v situacijah, kjer laži ne morejo zakriti resnice.
Najboljše ljudi sem našel v najbolj globokih in umazanih jarkih, ko so ostali mislili, da tam ležijo zato, ker tja spadajo. Jaz pa sem videl, da so tam, ker ne spadajo nikamor drugam, ter se skrivajo v varnosti teme. Skrivajo pred ogabnostjo človeka, ujeti v svoji resnični podobi živali.
Volkodlaki, ki se samo na trenutke spreminjajo v ljudi, ter nesrečni čakajo na vrnitev v kožuh zveri.
Morda zato, ker ne maram sprenevedanja. Ne maram laži in manipuliranja ljudi, ki ljubijo ali pripadajo samo zaradi lastne koristoljubnosti. Ljudi, ki v izogib samoti pristajajo na kompromise, ki so meni nepredstavljivi, ter se pridružujejo krdelu samo za to, ker sami ne bi preživeli.
Sam hodim mimo varnega objema krdela, a se kljub zavedanju, da ne bom preživel, ter samoti, ki mi včasih lomi prsi, raje soočam z realnostjo in bolim, kot da bi klonil in predal svoj prestol neodvisnosti in ponosa.
Zanimiva se mi je vedno zdela misel, da v vsej svoji moralnosti in družbeni prilagodljivosti, možje doma čustveno in fizično zlorabljajo svoje žene in otroke, jaz pa kljub očitni asocialnosti, v skoraj desetletju edine resnično intimne zveze z žensko, nisem niti enkrat pomislil, da bi dvignil glas, kaj šele položil roko na bitje, ki sem ga imel rad.
V areni življenja, bom vedno goreče pobijal nasprotnike, ki bodo vihteli nad mano meč socializacije, ter se srčno ljubil z žensko, ki mi bo povijala rane. Ne glede na posledice, ki se, in se bodo kazale na moji življenjski poti, ter kljub oporekanju materialističnega in matematično logičnega razuma, bo vedno tako.
In do bridkega konca, do trenutka, ko bom prvič našel mir, bom tulil. Tulil, da me slišijo ostali, ter dlake naših kožuhov valovijo v valovih zvoka. Tulil, da bodo vedeli, da je prihodnje življenje naše.
Music: Metallica - Unforgiven
sreda, 12. december 2007
Ne sprašujte
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
14 komentarjev:
wow... your slovenian posts certainly are long ones dude!
does this mean you're a little happier now than you have been?
Res dobro pišeš.
Vedno me spraviš v razmišljanje.
Aljaž spominjaš me na kar nekaj ljudi, ki sem jih v življenju spoznala. Neverjetno res! Zdaj mi pa še reči, da je Garcia Marquez tvoj najljubši pisatelj. Potem te bom vprašala ali poznaš Hamzo iz Sarajeva.
Beba,
razmišljanje, je edina cesta na kateri se lahko zgubiš... je pa res, da se je bolje zgubit, kot ostati na mestu
Vanja,
hmmm... to je pa nekaj, kar mi še nihče ni rekel.
Ne, ne morem tega rečt... kljub temu, da sem kar nekaj časa travmiral v teoriji kaosa, sem na koncu prišel do zaključka, da so bile najlepše besede, ki sem jih prebral, spisane z roko Jack Londona... morda bi moral imet nick Martin Eden
Poznal sem veliko ljudi v Bosni, ampak Hamza iz Sarajeva ni med njimi... večina jih je mrtvih, ostali pa verjetno niso ljudje, ki bi želela slišat zanje
Kdo pa je Hamza iz Sarajeva?
Čudovit zapis.k.
Hvala. Čeprav bi mi bilo ljubše, če se K ne bi kočal s piko.
Bivši najboljši prijatelj mojega bivšega fanta. Hamza prav tako študira pravo(ali pa je že doštudiral), bil je v bošnjaških specialnih enotah-in je -ravno tako kot ti- neka mešanica nežnosti in občutljivosti, narcisoidnosti (ne zameri) in divjosti. Tortured soul bi se lahko reklo. Ampak mi je všeč njegov notranji svet-drugačen je. Pri njemu sem čutila potencial, da ima lahko noro rad-tako čisto idealistično in brez racia-kot se lahko najde samo še v kakšnih ne po zahodnajško racionalnih kulturah-ob enem pa se mi je zdelo, da bi bil na trenutke lahko zelo nasilen, če bi čutil, da izgublja ljubezen. Zdelo se mi je, da bi dal življenje za nekoga ki ga ima rad...ampak ne bi dala roke v ogenj, da v nekem določenem trenutku razočaranja ne bi tudi ubijal. Ker sem bila(preden sem postala mama) ljubezenski idealist in radikalec, me je vse to zelo fasciniralo, vendar preveč ljubim svobodo-tako da so klaustrofobični občutki premagali tiste druge.
Tako, da sem v tebi prepoznala nekaj tavajočih duš, ki sem jih spoznala v mojemu prejšnjemu(ko sem bila še divja;-))življenju. In vsi so bili nekaj nevarni, samodestruktivni, z neverjtno željo po ljubezni in nekje v sebi nedolžni ampak jezni otroci, ki se ne uklonijo nobeni avtoriteti. Kot si rekel, ne znajo hoditi in se ne bodo nikoli plazili. Tudi sama sem bila dolgo časa tam nekje, no še vedno sem, s tem da sem našla nekoga, ki me podpira pri hoji-zraven pa mi daje občutek, da mu je to "podpiranje" v veliko čast in da počne stvari v življenju s takšnim žarom in s srcem samo zaradi mene. Da sem njegova fatalka. in to ženske potrebujemo-zato sem se odrekla celo delom mamljive svobode. Ki me bo vedno klicala priznam-ampak se bojim, da bi me divja vožnja z vzponi in padci zdaj že malce preveč zaznamovala. Ženske s preveč brazgotinami pa nikoli niso bile v modi. Poleg tega zdaj vem kaj je ljubezen.
Sori za dolgovezenje. Mogoče sem povsem sfalila kar se tebe tiče in pač samo projeciram. V vsakem primeru ti želim, da nekoč le najdeš malo več miru (seveda ko si boš tega tudi sam zaželel;-))
Vanja, nekaj komentarjev sem brisal, ker so osebni in kočljive narave... o teh stvareh sem se pripravljen pogovarjat po mailu, ali pa osebno... blog je pa viden vsem, in raje ne. Prosim ne zameri.
Ne zamerim seveda. Me pa zelo zanima. Se ti javim po mailu, če boš seveda hotel o tem sploh govoriti.
Res je, ne sprašujte neumnosti, nikakor ne sprašujte, zakaj. Človeka jemljite, kakršen pač je. Če vam je všeč, kakršen je, potem ok. Ne delajte iz Toneta Ivana. S tem apiliram na žensko populacijo (in spet ne posplošujem). Spoštujmo človekova čustva, negujmo jih, naj si bodo negativna ali pozitivna.
Joj, da se predstavim … Sem F-ov (pol)brat – kakorkoli že. Ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da se popolnoma strinjam z njim. Vesel sem, ker je našel sopotnico, v katero verjame, ji zaupa, ji ne želi ničesar prikrivati, o kateri neprestano govori – poštena igra. Medčloveški odnosi - zaupanja vredni. In tokrat verjamem, da se tale komentar ne bo izgubil v rani jutranji meglici – tokrat ne bom šel predaleč. Samo insomnija me jebe na polno. Kakorkoli že, prisluhnite glasbi – ta prime v vsakem stadiju. Sprostite se in zaupajte. Ti, riba, moj (pol) brat, le nadaljuj s pozitivnim pristopom, ceni se in spoštuj. Ne živi v zablodi preteklosti – mene je to ubijalo dekado ali več, pa ne bo dovolj. Žal mi je, da sva živela isto bedo, da sva ležala in pobirala ljudi iz istega jarka, ko pa sva sama kopala le-tega. Razlika je le, da sva lopato dobila podedovano. Pomembno je, da sva na lastnih temeljih, da živiva v lastnem in trdnem prepričanju, da se nisva udala, da sva, kar sva. To je vse, kar šteje – HRBTENICA in ponos, da volje in samospoštovanja sploh ne omenjam. Pa vseeno na trenutke ubija, mori. Najbolj vesel sem, da tega nisem prenesel na svojega sina, ljubezen mojo edino – vse, kar imam, vse kar cenim. Vesel sem, da sem zajezil večgeneracijsko ''bad'' sceno, ki je temeljila predvsem na nespoštovanju in primariteti ali elementarnosti – bedno. Zgolj preživeti ne pomeni, da živimo. Kreirajmo lastno pravljico in jo zaživimo. Likov ne moremo kreirati, lahko jih izbiramo – naša prednost, naša prednost, naša prednost …
Še pred kratkim, ko sem bral bloge, ki mi jih je moj (pol)brat predočil, se mi je vse skupaj zdelo v neki meri otročje. Pravzaprav, še danes mislim, da ni potrebe izražati čustev in tegob v nekem krogu ljudi, ki se snide enkrat letno, ki te ne pozna ‘’osebno’’ – iz oči v oči. Morda pa prija. Poveš, kaj ti leži, in pričakuješ komentarje. Počutiš se bolje – jasno. Sicer pa, zakaj so prijatelji. Življenje je vedno naše, sami ga pišemo. Temelje nekje (v neki meri) podedujemo, okvirje na njem gradimo sami. Tudi temelji se dajo preurediti. Preurediti temelje pomeni moč, voljo in samospoštovanje. Brez tega ne gre. Kolikor se ceniš, toliko te bodo drugi in toliko boš dosegel. Druge ni. Kar zadeva tebe, dragi brat, le samopodobo dvigni, sicer pridem s hijapom. S tem ti dvignem še kaj drugega, ne le hloda, za katerega je namenjen. To je to. Ostani A., ne postani Ivan. Če te ljudje ne bodo cenili kot A.-ja, potem naj se gladko jebejo. In kar si dosegel oz. kar še boš, to je tvoje, tega ti ne vzame še tako zarjavela lopata. Ne vdaj se. Izkopal si se iz jarka, iz katerega si vse prej potegnil druge, sam pa zaman čakal, da ti bo kdo od rešenih podal vrv, torej nadaljuj po piramidi. Pomembno je, da si na ravnini – od tu je vse lažje, verjemi mi. Bil tam, prišel na vrh in ponovno padel. Vendar nikoli več pod površje. In to je življenje. Če bi bilo življenje prelepo, bi se ga precej hitro naveličali. Ljudje smo namenjeni za padce in vzpone. Brez tega ne gre. Padec nas otrdi, vzpon nam vlije samozavest. Brez tega bi bilo otopeli, mrki in mrtvi. Tega si ne želimo, vsaj jaz ne. Razgibanost mi pomeni zrak, svobodo, ki jo zaužijem vsak sleherni dan, ko le-tega preživim v brezskrbnem miru, ki si ga nadvse želim. Za to sem pripravljen umreti. Trma me ubija. Ljubim in ljubim. Pa je to kul? Verjetno je, če ti to vračajo. Meni se zdi že občutek, da lahko imam nekoga rad, čudovit. Še lepši, če lahko to nekomu povem. Tega ne znam razložiti. Da bi lahko, bi potreboval 3D besede. Teh ni. Žal. Pa tako rad bi izpovedal svojo ljubezen, tako si želim …
Tole se je sicer prelevilo iz komentarja v čustven izliv. Hahahahah, saj me ne poznate – moja prednost. Svojega bloga pa nimam in mislim, da ga nikoli ne bom imel.
In ko si omenjal individume, naj povem, da sem ''mislil'', da sem volk samotar – kar si mi omenil maloprej, ko si me peljal domov. Seveda, bil sem … pred kakšnimi 15-20 leti. Želim si objema, tople besede, prijateljstva, čustev, toplega doma (pa nisem obupan). Skromne želje, za katere moram sam poskrbeti. Kdo bi sicer. Je pa dejstvo, da tega v danih trenutkih ne znam skrivati. Me prime, da bi stopil na vrh najvišje gore in vpil, rad te imam. In so ljudje, ki mi vlivajo življenje, mi dajejo upanje … Bojim se, da bi jih nehote razočaral. Danes sem govoril z gdč. B., ki me navidezno ne mara. Pravzaprav me je nedavno zelo razočarala. Vem, zakaj. Godi mi, po drugi strani pa me je strah. Bojim se nestabilnih temeljev … bojim se izgube in nezaupanja. Bojim se naju. Hudo, a ne. Joj, pripadam nekam drugam. Le čiste račune imam rad. Na tem temeljimo, vsaj naj bi. Pred 18 leti, ko sem štel 17 let, mi je nekdo rekel: ''Saj vendarle delamo na medsebojnem zaupanju.'' Tega ne bom pozabil. Bila je zdravnica, h kateri sem prišel po listino, ki naj bi izpovedovala mojo nesposobnost za nekaj. Hvala ji še enkrat. Nisem je niti želel zblefirat, le prišel sem in rekel, da potrebujem njeno pomoč. Pomagala mi je. Hm … želim si jo objeti in se ji ponovno zahvaliti. V tistem trenutku mi je na nek način rešila življenje. Tega se ne zaveda. Dovolj, da se sam, da sem ji tihoma hvaležen in da tega nikoli ne bom pozabil. Le podpis in moje življenje se je zavrtelo v želeno smer. Nesebična pomoč nemočnemu človeku. Človek intelekta, ki je cenil odkritost.
Spet poslušam komad Moja – Toše. Hm … kar nerodno mi je, da moram priznati, da se mi je tale mladenič zdel malce prenapet, pa ni bil. To sem videl, pravzaprav me je presunil v nulo, ko sem svoji tedanji deklici naredil ''uslugo'' in jo pospremil na njegov koncert. Tam se mi je zmešalo. Bilo je na Štuku. Še bi šel, a le z mojo tedanjo deklico. Bolano, da poslušam komad, moje srce pa je nekje drugje, a vendar. Kompleksnost emocij je nerazložljiva. Tem na trenutke nismo kos. Teh se na trenutke bojimo – takrat rečemo, da se bojimo samega sebe. Daleč je nebo, ki nad mano zvezde šteje … Pogrešam nežen dotik ustnic, globok pogled, v katerem se zlahka utopim. Pogrešam predanost in naklonjenost. Poln kur'c imam ''nežnejšega spola'', ki v meni vidi zgolj penetratorja. Pa sploh posedujem kanček notranje lepote, se sprašujem. Zgolj, da omenim … spal sem z več ženskami, kot jih je nekdo videl. Nepomembno. Kje so bila čustva, po katerih tako neumorno hrepenim? Brez teh smo le primati, od katerih se razlikujemo ravno po tem. Nekateri celo dvoživke – amebe morda. Enoceličarji, ki neprestano menjamo svojo obliko. Po tem ni potrebe.
Kakorkoli, zatežil sem, namesto, da bi pokomentiral. Sicer to je komentar. Morda malce bolj poglobljena misel od g. Fisha, ki sem ga med pisanjem tega prispevka poklical in mu zatežil, da mora nemudoma na pivo. Moja krivda. Pivo pa je bilo vseeno dobro, jebiga.
Želim, da mi morebitni bralci oprostite na sintaski (temu sam pravim dinamika teksta). Pač, spet eden tistih vikendov z ajlarnejem, torej z gospodom, ki ima dosti povedati, ki te popelje v svet domišljije, ki ti da vedeti, da si nepremagljiv. Vendar pa … pazljivo, ker mu ne gre zaupati. Je pa minljiva vzpodbuda.
Ura je odbila šest, oči imam na široko odprte in težim. Hvala za razumevanje insomnije. Hvala gdč. Zlobi za vso ''zlobo'', ki jo je izkazala – upam, da si se imela v naši družbi ok. In še nekaj, g. Fish ve, da sem danes gdč. ''Mini Đavo'' povedela, kakšen nik sem ji nadal in zakaj. Še to glede medsebojnih odnosov. Joj, občutek je lep. Sploh, kadar so zadeve razčiščene. Kogar karkoli (to se piše skupaj, tudi npr. s komerkoli, kjerkoli … ker ''koli'' nima ne števila, ne spola … (da ne omenjam alergije na tole, joj, fak) – skratka, pizdin dim od prepone – sori, vokabular mi vreje). Kakorkoli, hvala g. Fishu – ribi, gdč. Zlobi, mojemu dečku, moji rjavooki prijateljici, Peru … (ostale zalege itak ne maram). In se je gdč. Zloba seznanila s terminom ''retardiranci'' (v množini) ali zalega, ki jo tu pogosto uporabljamo. Intelekt je redkost – čitati pri nekaterih ne gre najbolje.
En mojih dobrih prijateljev je pred kakšnimi desetimi leti izjavil: Ljudje, ki uporabljajo tujke, so neumni, tisti, ki jih ne razumejo, pa so debili. To je to. Interpretacija je vedno odločilna. Hvala vsem, da ste mi prisluhnili, Fishu, da tega ni oz ne bo izbrisal. Morda bom to jutri, ko bom priseben, ko bo alkohol izplahtel iz mojega organizma, sam prosil. Sicer pa, saj me ne poznate – hahahahaha. ''Kaj je'', se je drl iz avtomobila na mimoidoče, ki jim ni bilo, pri pizdimaterini, nič jasno. (Še par vejic, če sem kakšno izpustil ,,,,,,,,,,,).Hvala, ker skupaj kreiramo našo prihodnost.
Daleč je nebo, ki nad mano zvezde šteje ... Joj, hud komad. Le par besed, ki sem jih spregovoril z mladeničem Tošem, je bilo potrebnih, da ga nikoli ne bom pozabil, da mi je njegova glasba preveč pri srcu ... Fish, (pol)brat moj, vem, da čutiš isto. - to ni kometar, zgolj opazka :)
Objavite komentar