so za trenutek živeča bitja, ki bodo pozabljena, ko se bo predstava končala. Nimajo svoje volje, so le figure, ki jim človek narekuje dejanja, piše usodo in se izživlja nad njimi. Vsa zadovoljna, da lahko služijo svojemu gospodarju, ne opazijo niti ponižanja, ki sledi absolutnemu prilagajanju.
Veliki, ne postanejo veliki pod vplivom drugih. Njihova dejanja so včasih sporna, včasih tako očitno napačna, da je to vidno tudi najbolj površnemu očesu. A takšna so, zato ker so njihova. Ker so rezultat njihovih misli, ki niso pogojena z mnenjem ter željami drugih.
Veliki so prav zato, veliki zaradi svoje neodvisnosti, individualizma ter hrbtenice, ki je sposobna nositi lastne odločitve ter breme, ki jim sledi.
Kritika je dobra, tudi če je slaba. Samo dejstvo, da je bila podana, pove, da se je nekomu zdelo vredno kritizirat. Nesmiselna je le tista, ki ni utemeljena. In če jo je podal človek, ki misli, potem ni letela na osebo, temveč na dejanje... Sploh pa, kdo pravi, da je kritika relevantna. Je samo mnenje, misel, ki se jo da tudi spremeniti. Nič ni črno ali belo.
Ne bom hvalil, če za pohvalo ni razloga. Ne bom poveličeval, če me ni dvignilo. Bom, ko me bo. Morda nekoč, morda nikoli. In ostal bom pri svojem mnenju, zato ker je v resnici takšno. Všečno ali ne.
Včasih so všečne ali pomembne druge stvari. Zanimivi možici, ki so se pripravljeni pogovarjati z ljudmi o fantaziji, kljub temu, da vidijo, da jim ti ljudje v svoji trdni stoji na racionalnih tleh ne morejo slediti... piromani, ki v družbi svoje ljubezni iščejo primerno mesto za požig, pa jim je v izjemni simpatičnosti oproščeno... zlobna bitja, ki v resnici le skrivajo svoj obraz v temi, da se ne bi videla njihova ranljivost, ter grobo grizejo, misleč, da bodo s silo zakrila dejstvo, da so že davno izgubila tla pod nogami... in majhni otroci, ki se trudijo postati odrasli, pa jim potek časa ne dovoli prehitevati, temveč jim pušča srečo doživetij in mladosti...
Samo mrtvi vidijo vse. Prastare duše, ki se v ukradenih telesih mešajo med ljudi v upanju, da bodo končno spet začutile občutek dotika. Oropani brezbrižnosti in prisiljeni v razumevanje zgodbe, ki se odvija pred njimi, morajo z bremenom resnice, kot bleda luč brleti večno...
nedelja, 23. december 2007
Lutke niso ljudje,
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
17 komentarjev:
Tudi mrtvi ne vidijo vsega, čeprav so veliko bolj živi od marsikatere lutke. In veš, sila ničesar ne skrije, sila razgalja ... žive in mrtve, lutke in ljudi. Če mrtvim ni odveč, naj luč brli še malo.
wow.. tvoji zapisi mi dajo vsakič mislt.. in zelo lepo izraženo, tud če čustva niso cukrasta ;-) hvala.
Zloba,
mrtvi vidijo vse, kar jim prečka pot, ki jo hodijo v svojem neskončnem iskanju...skrito ostane le tisto, kar se nikoli ne prikaže na tej poti...
Ja, to sem tudi mislil, sila razgalja, vendar je njen prvotni namen ravno obraten...ampak spet, mrtvi vidijo, sploh če jih gane
Luč pa bleda, brli večno...
Rozy,
zakaj se zahvaljuješ. Zapisi so rezultat mojih misli, ki sem jih pripravljen deliti z drugimi. Četudi jih nihče ne razume popolnoma tako, kot so mišljeni, je meni dovolj že to, da si jih ljudje interpretirajo po svoje...
Ravno to sem med vrsticami, poleg ostalega, poskušal včeraj nekomu povedati...delo je uspeh samo po sebi, interpretacija pa je stvar gledalca
Fish, pravkar si dobil novega stalnega bralca. Vesel sem, da sem te spoznal.
Zadeva je sila preprosta. Res je. Lutke niso ljudje. Več kot jasen blog, kar pomeni, da je zavitost v prispodobe uspela. Tožbe ne bo ... hehehehe ... Dovolj je skrito in odkrito.
Lutke so mrtve, ker so vodljive ... ker jim življenje vdihuje drug ego ... ker ne zmorejo pokazat svoje biti ... so pa samo to, kar resnično mislijo. In če se ne izrazijo, kot mislijo, so lutke ... lutke, ki plešejo, kot se jim zdi, da je bolje zavoljo njihove mračne plati medalje, zato niso ljudje v pravem pomenu besede. Neizraženi, potuhnjeni, zamaskirani in predvsem posrani. Vsak polh je bolj pogumen od njih, ko prečka gozd.
Pri vsem skupaj obstajajo kvalitete. Tudi simpatičnost je lahko v nekem momentu kvaliteta. Ali pa kar koli drugega. Pomoč prikrajšanim, dober slog pisanja, prijazen pogled, otročjost, ki vzbuja odpuščanje ... marsikaj ... Ampak! Nobena kvaliteta ne odtehta nobene nekvalitete. Na nesrečo potuhnjenih. Konec koncev je vsaka kvaliteta lahko samo priučena, da bi se oseba prikrila ali se sebi odkupovala za oseben poraz. Jaz osebno rada ponudim roko kvaliteti, tudi tam, kjer vonjam govno. Zelo rada. Lahko si privoščim provocirat, ker se že dooolgo ne bojim več razočaranj, ampak jih pričakujem. Kajti ravno pri ponujeni priložnosti človek zasije v svojem pravem sijaju, pri čemer sta mrak in megla lahko tako velika, da je nobena drobna brljivka svetlobe kvalitet ne prežene. In igra se šele začne. Šibkost! Šibkost se vedno razkaže v vsem svojem razkošju, ko dobi priložnost, da bi svetloba zasvetila. Nadutost ravno takrat vlije megli pogum. Tako to gre.
V čem je torej problem, kako nekdo misli ali se moti ali ima prav? Tega ne razumem? Vsak ima priložnost, da izrazi svoj prav. Pa naj svojega prav ne izraža samo pod stoli v nekem varnem krožku sopotuhnjencev. Tam, kjer ga čevelj žuli, pa prodaja lažne nasmeške in mahanje v pozdrav. Nekateri samo blebetajo, da se razgaljajo, nekateri se razgalijo in so pripravljeni na goloto. Sleči se ali pa zavit v nešteto plasti ogrinjal drži gobec, bi rekla jaz vsakomur. Saj vsak ve, kdaj snede besedo, lapa, se skriva ali dejansko upa bit, kar misli! Čemu strah? Če obstaja, že nekaj ne štima, pa naj gre za zlobne, piromanske ali otročje.
... "skrito ostane le tisto, kar se nikoli ne prikaže na tej poti", si zapisal Aljaž. Res je. Kar se skriva, misli, da je skrito ... ampak ni skrito, ker se opazi, da se skriva. Vsak zločin pusti sled. Vsak! Ker njegov ego nikoli ni tako majhen, da ne bi podlegel skušnjavi in pustil kakec na mestu zločina. Mrtvi vidijo vse! Hehehehehe ...
Vidim, da ste se imeli fajn! V družabnem monologu se mi zdi. Jaz pa pisala o Blacku. Šment! Kakšno naključje ... hehehe ...
Piroman,
ali se klatiš po mojem blogu ali ne, ne spremeni dejstva, da sem tudi jaz vesel, da sva, smo se spoznali...morda se vidimo še v tem letu...
Simona,
hmmmm, naj pomislim, kako to, da je Simona Rebolj komentirala na mojem blogu. Bi to lahko pomenilo, da je to prvi zapis, ki bi se tebi zdel dovolj dober, da pustiš repliko... te je morda potegnilo, ko si opazila zanimivega možica, ki ustvarja fantazijski svet, pa veš kdo je... ali pa slučajna povezava in naključje posredne zveze s tvojim postom?! Saj ni važno, lepo da si tu...
Jaz bi prej rekel, da so lutke vodljive, ker so mrtve, in ne obratno...mrtve so, ker nimajo toliko poguma, da bi same pisale scenarij...posrani, točno tako...v lažnem upanju, da bo veličina drugih pustila svoj vonj na njih...
ampak potem, slej kot prej, pride mimo neka zver, ki se ne ozira na čustva ostalih, in brez oklevanja pove lutkam, da je vonj tuj...in da ne skrije resničnega smradu...
in res je, nekvalitete se ne popravljajo...lahko jih le poimenuješ napake in poskušaš popraviti, le da s tem, tistim, ki gledajo, pokažeš, da že na začetku nisi vedel kaj počneš...nič ni napaka, če je zavestno in načrtno, predvsem pa na podlagi lastne volje...bolje je poskusiti znova, še enkrat na isto bojišče, a za to je potreben pogum...
Mrtvi zares vidijo vse...to je zato, ker gledamo, brez želje po tem kaj bi želeli videti...ker nam je vseeno...ker smo vedno goli, in smo se taki rodili, nikoli zaviti v odejice ali oblačila......ker skoraj naduto kažemo svoje ude in se posmehujemo ostalim in sebi
Ja, bilo je kul...vsaj meni
Moje replike niti slučajno ne pomenijo mnenja, da je post dovolj dober. Komentiram tudi pri Vlatki kdaj pa kdaj, ko napiše samo "A vam prerokujem iz šalčke???" Hehehehe ... Ravno zaradi tega na primer. A na tej strani ni možno, da bi lahko, ko se enkrat prijavim, vedno direkt pisala komentar? Vedno znova se moram vpisovat. Mogoče nisem imela česa komentirat. Bom bolj aktivna v bodoče.
Zanimiv možic, ki ustvarja fantazijski svet, zame ni možic ... je pa zanimiv, pa v fantaziji jaz tudi vidim več realizma kot marsikod, kjer se realnost igra, v glavi pa ... druga reala ... hehehehe ...
Posredna navezava na moj post je bila očitna in sigurno apel za repliko.
A je lepo, da sem tu? Kje drugje pa bolje, da me ni, a ne? Po razmisleku in ugrizu v jezik! Hahahaha ... Of course. I like that a lot! (cinizem seveda)
Lutke ... mrtve, žive, oživljene ... kakor koli.
Bolj zanimiva je zver, ki se ne ozira na čustva drugih??? Si prepričan, da se ne??? Na katera čustva? Na ljudi iskrenih in pristnih čustev ali se ne ozira na napuh. Se ne ozira na iskrene ljudi, ki preprosto komunicirajo v dobrem in v zlu ali se ne ozira na ljudi, ki se samo bojijo za svoj imidž in temu primerno ne komunicirajo, ampak se samo skrivajo ali butnejo s "pestjo"? Ne vem, o kakšnih čustvih je govora?
Sicer pa gre za poštenost. Da počneš in poveš, kar resnično misliš, namesto da kalkuliraš. Valda, hinavščina tudi lahko ni napaka, ker nekdo pač zavestno je hinavec in posranec. Ampak še vedno je samo hinavec in posranec. Pa če temu rečeš napaka ali pa čunga lunga. Lahko popraviš, ja, seveda, vedno ... če si dovolj vreden izraza človeški. Lutke ne popravljajo, ampak čakajo na navodila. So tudi žive, ampak samo ko so vodene. Ja, osebnosti res niso jake.
Simona, daljši komentar kasneje, ampak, saj sem ti že povedal, da si mi všeč a ne ;)
ne vem, nimam kej dodat glede prvega dela...
glede drugega pa se poraja le vprašanje možic ali otrok :D
je pa nekaj na tebi, kar me vedno znova prisili v razmislek... ne, pravzaprav v razmišljanje. kako biti boljši, kje delam napake... ne vem kdaj ti je uspelo naredit tak vtis name.
ok, i got it. otrok... definitivno :D
drugače pa ja, da ne boš dobil vtisa, da je to edino, kar mi je bilo važno v zapisu... samo strinjam se pač z ostalim :)
Take your time ... a looooot of time. Zgleda. In ne ... nisi mi še povedal.
Pa daj že skenslaj to prijavljanje jebeno!
Že zdaj se veselim naslednjega neovinkarjenja s teboj. Razumno ali nerazumno.
Fetalij,
nikoli nisem poskušal narediti vtis nate. Morda te je ravno to presenetilo.
Jaz jemljem ljudi take, kot se pojavijo pred mano. Izrazim svoje mnenje, če se mi sploh zdijo vredni razmišljanja, in včasih je potem moje mnenje boleče...ponavadi zato, ker je iskreno...to pa še ne pomeni, da s tem žalim. Poleg tega se mi je očitno zdelo vredno razmišljat.
Otrok, ni nujno nekdo, ki ni dorasel, ali je otročji, je pa vsekakor nekdo, ki se mora še učit, predvsem pa najt...in to veš sam...je pa to hkrati lastnost, ki ti omogoča stvari dojemati drugače, kot če je v tebi življenje že požrlo upanje in fantazijo, ter te izpljunilo nazaj sicer močnejšega, a hkrati praznega
Simona
Vem, da ti je zanimiv. Moja označba z besedo možic, ni bila mišljena žaljivo, bila je le najkrajši možni opis za nekega dobrohotnega, simpatičnega moškega, ki pa ni ravno silak in tudi ne stoji na tleh trdno oprt na svojo samozavest, temveč najprej podivja v plazu besed, medtem ko se sprošča in išče majhno zagotovilo, da je pred drugimi dejansko lahko odprt...
Ja, mnogo resnic je mogoče najti v fantaziji, in tudi pomagaš si lahko z njo, vendar pa se ne morem strinjat s "drugo realo". Realnost je le ena, takšna kot je, umazana in gnila, včasih lepa, vendar pa smrdi, če jo povonjaš od blizu. Vse ostalo, je fantazija, ne glede na to, kako jo poimenuješ.
Priznam, zver se celo ozira na nekatere. In točno, ozira se na tiste, ki so se pripravljeni postavit na ogled, brez ozira na to, kdo jih bo napadel ter možnosti za zmago.
Anonimni
tudi jaz se veselim naslednjega neovinkarjenja s tabo, zadnje je bilo čisto prekratko, vendar pa nisem hotel silit, ko si rekel, da moraš odit. Bom prosil kakšno zlobno osebo, če te lahko kontaktira.
Morda bo naslednje daljše...
Pozno, a od srca. Odkrito povedano nisem več čisto prepričana, če gre v tvoji in moji glavi za isto osebo, kar se tiče "možica".
Namreč ta, ki ga imam v mislih, se meni zdi precejšen silak in trdno oprt na svojo zamozavest, da sploh lahko dela, kar dela, na način kot to dela. Izpostavljeno, samosvoje in vztrajno z vzpostavitvijo nekega posebnega sveta. Obnašanje v raznih situacijah in družbah ali konec koncev biti nevrotik meni na primer ne pove nič relevantnega o dejansko samozavesti in sili, ki jo nosiš v sebi in realiziraš skozi sebe. Morebitno čudaštvo v primerjavi s povprečjem se zdi meni za silne nekaj povsem prej logičnega kot ne.
Kar se reale tiče ... se strinjam, seveda je reala samo ena v smislu gole informacije, vendar je dočutevanje same pomembnosti in barv informacij različno. Zato je na primer zanimiva umetnost. Kako eno in isto zgodbo, en in isti lik lahko skozi interpretacijo, pristope in zorne kote predstaviš na več načinov na primer.
Svet pa zame pravzaprav ni gnil oziroma je, ampak raje rečem gnili, nedosledni, hinavski, sprenevedavi in taktizerski so lahko predvsem ljudje. Tako krojimo prioritete in družbo. No, saj veš!
Simona,
vtaknila si se v besedo možic, ki je zame predtavljala le moški spol, ne ravno neke orjaške postave... to, da je velik človek, sposoben in še kaj, sem nakazal v nekaterih drugih delih besedila.
Da je zate še kaj več, mi je jasno. Sploh po dveh objavljenih postih.
Glej, reala in predstave o reali sta dve različni stvari. Umetnost je zanimiva ravno zato, ker omogoča lastno interpretacijo zgodbe. To je tisto, kar nam življenje ne dopušča, razen če lažemo samim sebi.
Realnost, pa je takšna kot je, nič drugačna, brez možnosti izbire. Včasih kruta, drugič nežna, gnila in lepa. Ampak takšna kot je, je. Takrat in nikoli več.
Umetnost kaže plati občutevanja reale in smisla na različne načine, ki dejansko obstajajo. No, poleg izobraževalnega momenta, ki je v večini umetnosti prav tako ključne poante.
Umetnost velikokrat pokaže več realnosti, kot jo je posameznik kot akter zmožen zaznat v določenem trenutku kot sovpleten. Ampak to je že dolga zgodba.
Moja dva posta sta nastala iz več razlogov in asociativnih momentov.
Kupim.
Objavite komentar