Ko sem pred kratkim

spoznal tega človeka, je bil vtis, ki ga je napravil name tako močan, da sem potreboval nekaj dni, da sem si opomogel.
....... je Žid, ki je kot političen begunec pred leti pobegnil iz Čila, nekako našel v Jugoslavijo, se zaljubil v Slovenko in ostal.
Ko sem prvič uzrl drobnega možakarja, srednje visoke rasti, ki mi je ponudil sloko, urejeno roko, sem opazil pogled, ki je s prav takšno radovednostjo zrl vame, kot jaz vanj. Kljub zadržanosti, katero sem se trudil pokazati, da ne bi prestrašil človeka, sva zelo hitro podrla mejo in se zapletla v pogovor.
Vsaka njegova beseda, vsaka izjava, je bila podana skupaj z nasmehom, ki je hkrati delil srčno veselje, a ni mogel skriti globoko zakoreninjene žalosti, ki je verjetno nikoli ne bo mogel odložiti.
Njegova karizma, ki je bila nekaj najbolj dobrega, prijaznega, kar sem kdajkoli videl ali se dotaknil, je bila zame tako boleča, da sem skoraj klecnil.
Skozi misli so mi šle slike, ob katerih sem se zgrozil v občutku gnusa do samega sebe. In zazdelo se mi je, da jih vidi, pa mi vseeno podarja še en nasmeh, poln sočutja in topline.
Iz človeka je sijala nedolžnost, za katero sem mislil, da je samo mit. Njegove oči so skrivale dolgo, žalostno zgodbo, in se tako barvale v mavrici solz, ki so že davno nehale teči. Kot, da bi bolečina bila tako velika, da je uničila vse, in je tako v večni praznini vzklilo nekaj čistega, nepokvarjenega, skoraj svetega.
Človek, ki zna sovražiti, a tega ne počne, ker ne more. Ker ni del njega. Ker je njegovo srce v drobnem telesu tako veliko, da se želja po mržnji ter maščevanju izgubi v labirintu čustev.

Music: Mr. Bojangles