barva je bila vedno tista, ki mi je dajala občutek čistosti, morda celo iskrenosti. Tudi perilo bele barve, moje ali ženske, ki jo v tistem trenutku slačim, mi da tisti zadnji dokaz varnosti, ki jo potrebujem... sploh kadar ne vem niti imena nežnega bitja, ki se zvija v mojih rokah.
Kakor se morda zdi nemogoče, lahko najdeš ljubezen tudi v toploti človeka, ki ga sploh ne poznaš. Ženske, ki jo vidiš prvič, in se bo zjutraj ali še prej spremenila v spomin. V tistem trenutku, je lahko vse. Žena, ljubica, prijatelj, meso.... Nikoli nisem imel težav s tem, da je kasneje ne bo več. Z vsakim dotikom, pri katerem čutim, da moje telo pokriva njenega, sem njen. Dokler ne odidem, in se moje telo sprošča po krču.
Dejstvo, da bo zjutraj jedla zajtrk s svojim partnerjem, in mu pošiljala ljubeče poglede, ter nedolžne, kratke dotike, ki bodo nezavedno opravičevali njene krike, povzročene s sunki tujca, me ne prizadane. Predanost v njenem izrazu, ter podrhtavanje telesa, ko so šle njene roke čez moje prsi in trebuh, so v delčku življenja pripadali meni. Sapa, ki se je lomila med zvoki bolečine in užitka, je božala moje lice. Moj vonj je še vedno tisti, ki draži njene nosnice med jutranjo kavo. In občutek dotika je še vedno tam. Tako kot je tudi pri meni. Tega mi nihče ne more vzeti. In s tem sem se pripravljen zadovoljit.
Morda se zdi, da je to le spolnost brez čustev, brez toplote in zaupanja, ampak v resnici ne more biti. Zaupanje, ki ga podariš tujcu, ki rovari skozi tvoje telo, in ki se zgrinja nad tebe v vsej svoji poslikani velikosti, je večje kot v trenutku intime s svojim partnerjem. Tam je to igra ljubezni. Zaupanje je bilo potrebno prej. Ko ga še nisi poznal.
Vem kako je, ljubiti tudi s srcem. Kako je obležati ob telesu, ki se ti tudi po izlivu ne upre. Brez potrebe po tem, da bi vstal in se poslovil. Ko te ne motijo dotiki, ki niso več nujno potrebni. Ko se ti ne jebe po tem ko ti je prišlo. Doživel sem to. Morda bom še kdaj. Do takrat pa bom taval po hišah ljudi, ki me pozdravljajo na ulici, medtem ko hodijo mimo mene, držeč se za roke s svojimi ženami.
In jaz jih bom diskretno pozdravljal nazaj, v mislih pa bom imel belo barvo, ter preblisk zagorele kože, kar pa bodo v mojih očeh opazile le one.
Music: Wet Wet Wet - Goodnight Girl
ponedeljek, 10. december 2007
Bela
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
15 komentarjev:
hm...ne smem kaj poreči, ker je dovolj da se človek vživi v nekogaršnjo podoživljanje.
ampak to pa le: ni lepšega, ko moški zna pisat o teh stvareh. ženske se ne moremo več rinit v prvi vrsti s tovrstnimi vpisi (:zelenko:)
ker je za moškega redkost, da ubesedi to na tak način in tako paše.
Po krajšem pogovoru, in zanimivem komentarju, ki mi ga je nekdo ponudil, sem ugotovil, da bom moral pojasnit post.
V mojem življenju so se ponavadi pojavljale ženske, ki so bile vezane. Govorim o množini, kar pa ne pomeni, da je bilo število veliko. Konec koncev, je tudi št. 3 množina.
To mi ni nujno všeč, ampak če imam željo s to žensko preživljat svoj čas, vzamem kar lahko, oz., kar mi je dano.
Ne razmišljam o njihovi zvezi, najljubše mi je, če ne slišim niti imen, niti kaj drugega iz tistega dela njihovega življenja, v katerega nimam vstopa.
Moj post ni bil hvaljenje! Prej iskanje nečesa dobrega v tistem, kar vem, da je v resnici bore malo.
Če pa ga kdo vzame kot hvaljenje... mi je pa žal, da očitno z besedami ne znam pojasnit vsega.
Ana,
hvala za kompliment.
no, hvaljenje vidi tisti, ki se počuti ogroženega ob branju tega ;) hecno je, da so nekateri pri osebnoizpovednih postih pametnejši od tistega, ki jih napiše in celo upajo sugerirat, kako morš razmišljat in s kakšnim pristopom bi naj pisal o zadevi.
vem iz izkušenj...ampak ima svega i sfašta.
amm to kar si zapisal o teh interakcijah z vezanimi ženskami...razumljivo. sama po sebi so intimna razmerja tako komplexna, da ima vsak svojo sliko o njih, povsem individual.občutenja in namere...pa poleg je vedno še tolko nekih drugih dejavnikov...
---- kompliment pa rada podarim. nimam ga kaj zase hranit, heh
mi je najlepši feedback, brez večjega besedičenja ;)
ma ja, najbrž se res počutim ogroženo ob branju tega posta. ampak, ne, sugerirala pa ne bom nikoli, kaj naj kdo napiše.
hm, katja...ne vem komu si to odgovorila, ampak kar se mene tiče, sem pisala na splošno.
Tole gre v rubriko 'Brca v želodec'. Nekam med Süskindov Parfum, usnjene plašče in zadnjo Pograjčevo predstavo.
Zloba,
a lahko tole utemeljiš?
Uf, Aljaž, utemeljim bolj težko, lahko se potrudim opisat. 'Brca v želodec' pomeni, da se me je nekaj povsem nepričakovano dotaknilo. Dotaknejo pa se me samo stvari, ki bolijo, a so hkrati resnične in lepe. Predstava, knjiga, detajl na človeku, prebran tekst. Kompliment. Simpl as that.
Hvala! Kateri detajl na mojem telesu pa se te je posebej dotaknil, hehehehe?! Šala, hvala še enkrat. Pridem v plašču kot povračilo.
Prosim. In ja, na plašč računam;)
Aha zdaj mi je uspelo. Ja hotela sem reči nekaj podobnega kot Zloba. In da blagor tistim, ki jim (nam) je bila dana intenzivnost doživljanja.
Zloba,
Imam tehnične težave s pridobitvijo plašča, ker je nažalost večina moške populacije bolj majhne, ter z neizdelanim ramenskim obročem... a velja, da pridem normalno oblečen, pa se tam na željo slečem?
Vanja,
tudi tebi hvala.
Intenzivnost doživljanja... hja, veš, nekako sem se naučil, da mi ni nič dano, in tako cenim vsak trenutek mojega življenja. Celo bolečino, sploh pa lepe malenkosti. Poleg tega se v svoji vročekrvnosti zares popolnoma prepuščam trenutkom, in jih posledično doživim v polni meri... malo stvari pa je bolj intenzivnih, kot igra z žensko... tudi če ni moja...
še posebaj, če ni tvoja ;-)
Pravzaprav ne.... Enkrat v živjenju sem živel z žensko, ki je predstavljala del mene... in tudi ves ostali del mene, je zaznaval, čutil, memoriziral...
Fish ... velja;)
Objavite komentar