Vre

Dovolj!
Po tednu dni depresije, ki je situacijo v kateri se nahajam samo še slabšala, saj sem vlekel nase vso smolo tega sveta, mi je dovolj. Kot, da ni dosti sama beda nekega poštenega, normalnega dela in truda, ki tako ali tako ni nikoli nagrajeno, temveč postavlja človeka le v podrejen položaj, v katerem se zdi, da je dolžan ustrezati bolj in bolj, kriteriji pa neumorno rastejo, mi je sreča ta vikend obrnila hrbet in pokazala zobe.
Namesto mirnega, pijanega petkovega večera, z vključenim popivanjem, ostalimi opojnimi substancami in lepo žensko ob strani, sem jo gledal od daleč in se celo noč prerival s gručami pijanih, retardiranih in pobesnelih fantkov, ki se ne zavedajo kakšne so lahko posledice konca moje potrpežljivosti, bog ne daj še kakšnega vmešanja ostalih.
Namesto dobrega sobotnega žura v Ljubljani, sem kot stekel pes čakal Dars, da me je zvlekel iz Trojanskega predora, v katerem mi je odpovedal avto. Avto seveda ni bil moj, temveč sem ga vzel prijatelju, ker mi je intuicija govorila, da bo nekaj narobe in nisem hotel vzeti svojega. Intuicija je bila pravilna, le narobe sem jo razumel.
In namesto finega nedeljskega popoldneva pred televizijo, umirjen in stuširan po utrudljivem treningu, sem se trudil molčat in postavit telo v pozo, v kateri me natrgane kolenske vezi, ki sem jih staknil med sparingom, ne bi pripravile do kričanja.
Vsakič, ko sem poskušal svoje življenje peljati na drug tir in ga prilagoditi oz., bolje rečeno prirediti normam normalnega, se je zgodila ista stvar. Tako življenje kot ljudje me je popljuvalo in me vztrajno zavračalo.
Edini zaključek, ki ga lahko potegnem iz tega je, da mi takšno življenje ni namenjeno. In zdaj, bom ta namig še zadnjič v življenju upošteval, ter nehal sanjariti o čem drugem.
Živel bom tako kot znam. In storil isto kot so storili ostali. Poskrbel zase in se poscal na ostale. Depresije je konec. Spet sem besen. Spet sem jaz.
Besede "služba", pa priporočam, da se na tem blogu ali v moji bližini ne uporabi.