je napisal, "čas je bil, in to ni imelo zveze z vami. Jaz sem svojo pot zaključil, vidva jo šele začenjata. In prav je, da jo prehodita sama!"
V pismu, ki ga ni nikoli napisal, mi je še rekel, da naj nikoli ne pozabim kdo sem, in kdo so ljudje, ki morajo ostati center moje pozornosti, ne glede na to, kako daleč od njih bom taval. In ko je na novo leto, pred 24 leti umrl, je bilo to največje darilo, ki mi ga je lahko dal.
Dal mi je možnost, da postanem človek in hodim s pokončno brado, ponosen na vsako sekundo, ki sem jo z muko uspel preživeti. Prisilil me je, da sem se zavedel, koliko zares pomenijo ljudje, ki jih ljubim, in mi pomagal, da sem se naučil najpomembnejše resnice v življenju. Dejstva, da sem vreden toliko, kot si bom sam priboril.
In v pismu, ki sem ga pisal jaz, pa mu ga nisem imel kam poslati, sem mu napisal, da razumem. Da vem. Da sem mu hvaležen in, da poznam težo daru, ki mi ga je dal.
Napisal sem, da so nekateri njegovi prijatelji, danes moji prijatelji. In ne zaradi njega, temveč zaradi mene. Ker v meni vidijo podobno, kot so videli v njem.
Da hodim med ljudmi s prav tako ponosnim, skoraj arogantnim izrazom na obrazu, kot je hodil on. Da sem si to prislužil. Prislužil s tisoč brazgotinami, ki sem jih dobil, ker nikoli nisem odstopil od tistega, v kar sem verjel.
Tisto najpomembnejše, kar sem mu želel napisati, pa je bilo to, da kljub temu, da ga ni, imam družino. Sestro, ki je najboljše kar je prinesel na ta svet in, ki me spomni nanj vsako sekundo mojega življenja, ter prijatelje, ki jih neskončno cenim in mi je v čast, vsakič ko preživljajo čas z mano. Družino, ki ji za novo leto ne rabim pisati, temveč jih lahko poljubim in pogledam v oči.
Nekdo mi je rekel, da se tej družini ne rabim toliko dokazovati, da vedo kako jih cenim. Jaz pa mislim, da ne glede na to, kako zelo bi se trudil, ne bom nikoli mogel pokazati, koliko mi v resnici pomenijo.
sreda, 2. januar 2008
"Moral sem",
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
9 komentarjev:
Pokazati je bolj pomembno in več vredno od ... vedeti. In ti kažeš, vsakič znova, verjemi.
Se strinjam s tabo zloba!!
Ni ga lepšega, kot pa hoditi z dvignjeno brado, še posebej pa to, da veš kam spadaš.
Da so pa poleg še družina in prijatelji,......kaj še drugega potrebujemo?
kazanje naklonjenosti je zame sveto. da vemo, sploh ni dovolj...da izkazujemo, širimo, ubesedimo naše misli in občutenja...to nas polni in združuje, to nas osrečuje.
spominjaš se v postu na tebi drago osebo, ki je sedaj v hadovem svetu... spominjam se 1. v januarju na dedija, ter od nedavnega na strica, ki je pred parimi dnevi zapustil ženo z družino...zdaj bo potrebno združiti vse moči in še večjo energijo družinske ljubezni skoncetrirat na vsakega posebej...
Vidiš, kot naročeno, da podaljšam komentar z zapisa Lutke niso ljudje. O edini reali, ki, kot si rekel, je gnila ... in samo včasih tudi lepa in o neobstoječnosti druge reale, ki je zgolj fantazija.
Tam sem ti pustila en odgovor, v katerem se delno strinjam, delno pa nikakor. Je tale zapis reala, fantazija ali druga reala. Ali samo košček reale pomešan s fantazijo o nekom in o sebi znotraj zgodbe? Koliko štejejo občutki, prioritete v občutkih in dejanska realna slika? Nam je pomembno, da jo spoznamo ... jo sploh želimo spoznat v določenih kontekstih?
Sem zver?
Realno ne obstaja...Realnost je zadrgnjena prasica brez smisla za senzualnost, doživetje, magijo... vsiljena s strani družbe, ki deluje na principu strahu. Čeprav vem kaj si želela povedati s tem Simona in se ob enem tudi strinjam s teboj. Ampak trenutki, ko nisem bila realna, ko so me vsi svarili, da nisem realna, so me pripeljali do mojega bistva. Jaz sem nerealen človek. Ker to, kar kot družba jemljemo za realnost, zavračam.
to je bila vanja in ne anonimni-ampak se nisem mogla drugače vpisati
Zloba,
trudim se, ker si zaslužijo.
Serdzo,
me veseli prijatelj, to bi potemtakem pomenilo, da opaziš moj trud.
Mevl,
res je, a dvignjena mora biti zasluženo...
Ana,
kažeš ravno zato, da vedo dokler so živi... po smrti je prepozno.
Simona,
ta zapis so moje misli, v katerih se pogovarjam sam s sabo o očetu... obrazložujem samemu sebi tisto, zaradi česar sem se dolgo časa obremenjeval, namreč, da ne čutim žalosti zaradi njegove izgube. Vsaj ne tiste klasične, z željo, da bi se vse skupaj ne zgodilo ali, da bi še bil živ. Kakor ogabno se morda sliši, se mi zdi, da je bila njegova smrt nujna, in sem mu hvaležen.
In spet, realnost je bila in ostala točno takšna, kot pač je. Moji občutki, se bodo razblinili skupaj z gnitjem mojega trupla. Realnost je takšna, da so nepomembni. Tako kot jaz. Tako kot ti.
Zver? Ne vem ali ti bo to kompliment, ali žalitev, ampak spoznal sem kar nekaj zveri v svojem času, in ti ne sodiš v to kategorijo. Ostrost uma in jezika, še ni dovolj. Videl sem te v oči, človeške so.
Vanja,
mislim, kako zdaj... si ti nerealna, in zavračaš realnost, ali je realnost nerealna, pa jo ti zavračaš ravno zato, ker si ti realna?
Se strinjam, da je prasica... ampak takšna je. Get over it
Ja, vem, kaj je ta zapis ... Saj ... fiktivno emocionalno doživetje z nekaj resnice, morda pa tudi ne ...
Mogoče je moral umret, mogoče ne bi bilo treba. Ne veš ... lahko imaš pa občutke, ki so lahko celo resnični.
Objavite komentar