Vrelišče je blizu

Vedno znova sem v življenju strmoglavljal nazaj proti dnu iz katerega sem se vzdignil, in skoraj se zdi, kot bi me nekaj poskušalo konstantno utrjevat, testirat in postavljat na prvo bojno črto, da bi se pripravil na tisti zadnji, glavni boj. Če je tako, potem me čaka težka borba, kajti preizkušnje so bile utrujajoče in neizprosne.
Mir, ni del mojega besednjaka in konec koncev ima tudi to svoje prednosti. Moja tri desetletja so bila vse drugo kot dolgočasna. Spoznal sem ljudi in doživel stvari, ki presegajo meje domišljije večine normalnih posameznikov. Večkrat sem se tolažil s tem, da tudi če umrem mlad, nisem zapravil svojega časa.
Vendar pa me moja pot pošteno utruja. Ni več tiste goreče zagnanosti s katero sem se upiral potezam nevidnega nasprotnika na šahovnici, ki jo živim. Vedno bolj stežka se spuščam v boj in se vedno hitreje umikam v svoj kot, da bi zajel sapo.
Morda je to karma, ki mi meče svojo rokavico v obraz, ter me sili v premlevanje vseh starih dolgov. Karkoli in kakorkoli že, morda je čas, da poravnamo račune.
In tako ponovno gledam torbe, ki kličejo po tem, da jih napolnim z oblekami in se odpravim. Naprej. Drugam.
Tako kot sem to počel nekoč. Zdi se kot, da je pretekla cela večnost, pa so le leta. V času, ko sem videl le cesto pred sabo in neskončne možnosti, ki jih prinaša s sabo. V času, ko sem kategorično odklanjal celo možnost, da bi kdajkoli dobil otroka, postal oče.
Še danes ne dajem obljub. Moja kri še vedno vreje. In še danes nisem našel miru. Moj dom ne obstaja.
In tako ponovno gledam torbe... Naprej. Drugam.