Vedno znova sem v življenju strmoglavljal nazaj proti dnu iz katerega sem se vzdignil, in skoraj se zdi, kot bi me nekaj poskušalo konstantno utrjevat, testirat in postavljat na prvo bojno črto, da bi se pripravil na tisti zadnji, glavni boj. Če je tako, potem me čaka težka borba, kajti preizkušnje so bile utrujajoče in neizprosne.
Mir, ni del mojega besednjaka in konec koncev ima tudi to svoje prednosti. Moja tri desetletja so bila vse drugo kot dolgočasna. Spoznal sem ljudi in doživel stvari, ki presegajo meje domišljije večine normalnih posameznikov. Večkrat sem se tolažil s tem, da tudi če umrem mlad, nisem zapravil svojega časa.
Vendar pa me moja pot pošteno utruja. Ni več tiste goreče zagnanosti s katero sem se upiral potezam nevidnega nasprotnika na šahovnici, ki jo živim. Vedno bolj stežka se spuščam v boj in se vedno hitreje umikam v svoj kot, da bi zajel sapo.
Morda je to karma, ki mi meče svojo rokavico v obraz, ter me sili v premlevanje vseh starih dolgov. Karkoli in kakorkoli že, morda je čas, da poravnamo račune.
In tako ponovno gledam torbe, ki kličejo po tem, da jih napolnim z oblekami in se odpravim. Naprej. Drugam.
Tako kot sem to počel nekoč. Zdi se kot, da je pretekla cela večnost, pa so le leta. V času, ko sem videl le cesto pred sabo in neskončne možnosti, ki jih prinaša s sabo. V času, ko sem kategorično odklanjal celo možnost, da bi kdajkoli dobil otroka, postal oče.
Še danes ne dajem obljub. Moja kri še vedno vreje. In še danes nisem našel miru. Moj dom ne obstaja.
In tako ponovno gledam torbe... Naprej. Drugam.
torek, 29. januar 2008
Vrelišče je blizu
Avtor Fish ob 11:02
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
11 komentarjev:
...Horizont molči. Od neba sem mrak hiti...le še tam iz daljave v te proste širjave brezmejno prost nekdo beži. (J.Murn A.)
Čeprav moje zgodbe ne morem nikakor primerjati s tvojo, se pa v tem trenutku počutim prav tako.
ni druge kakor spizdit za kak mesec v Afriko ...pa magari v dvoje na počitnice ;) ...pa tudi ni treba, da je puščava, morda bi bili že Zelenortski otoki dovolj
Mojca,
primerno.
btw...moje sožalje.
Irenca,
zanimiva misel, ampak jaz ne iščem dopusta. Iščem nov bivalni prostor.
kje pa piše, da ne moreš tam tudi ostati (ali kje drugje) ...vcasih se je tezko odlociti za ta korak, ce je kdo odvisen od tvoje pomoci ali ce je posredi kak drug vzrok, po drugi strani pa je najbolje le slediti svojemu "nagonu" ...
Kaj točno imaš v mislih s sožaljem?
(pa že zdaj sorry za spam)
You are just getting old, man... ;)
Irenca,
saj očitno že veš kje in kaj so prepreke.
Mojcas,
previš, da se v tem trenutku počutiš prav tako. Moje sožalje.
To ni ravno čisti spam, pa tudi če bi bil...
Igor,
ja, morda. In naveličan tudi.
vem ravno ne, malo sklepam ...pač po navadi nas "nazaj držijo" določene situacije (pa a so to drage osebe ali pa kaj drugega)
Prenosnik gre zadnji v torbo, da gre potem prvi ven!
Pa da ne bi sličajno pozabil pisat, ker bomo čakali objave!!!
Umm...sem že napisala komentar, pa neki ni štimal...nek se je ujel :(
No ja, s tega vidika pa sožalje tudi tebi...
Se mi zdi, da rabiva sam wide open spaces, prostor za new mistake(s). Al pa sam mal sonca in spremembe okolja...
English ever again?
Objavite komentar