Kri se lahko da tudi drugače

Medtem ko mi je mlad medicinski tehnik pumpal kri po cevki v vrečko, ter sem gledal SOSEDA, ki je prav tako krvavel v dobrodelne namene, sem nadaljeval brskanje po spominu izpred desetih let, ki se mi je prikradel že četrt ure pred tem, ko smo s HADom in PiROMANOM ravno oddajali prijavnice. Spomin je občasno prekinjala le silhueta luštne mlade medicinske sestre, ki se je gibala po prostoru in ob kateri sem začutil, da je v meni očitno še vedno dovolj krvi, da lahko preplavi eksterne dele telesa.
Za vekami sem videl...

Lesena miza za katero smo sedeli, je bila postavljena na dvignjeni ploščadi sredi manjšega lokala. Prostor je bil poln slik in okrasov, ki so v škotskem ambijentu pripomogli k temu, da nisi mogel dobro preceniti kakšno je v resnici število gostov.
Še utrujen od vožnje, sem sedel na robu klopi in grel svoje pivo z roko, zagrenjen ob misli, da so vsi ostali že daleč pred mano s pijančevanjem.
Slabo. To je vedno slabo. Lovit pijanost, medtem ko se ostali že odsotno nasmihajo bedastim komentarjem, ni bila nikoli moja dobra plat. Prenesem preveč alkohola in nekako ne znam pit bolj hitro kot sicer.
Prisedel je, brez da bi vprašal ali mu je to dovoljeno. Očitno mu je bilo dovolj dejstvo, da se poznamo in da smo pred leti hodili po istih poteh. Dolgi zamaščeni lasje in oblačila vojaških barv so dajala vedet njegovo poreklo tudi tujcu, čeprav je telo spretno skrivalo njegovo ljubezen do igle in obolelosti za Hepatitisom C. Celo jaz sem bil presenečen, da ima ta svinja še vedno več kilogramov od mene.
Napaka, ki jo je storil s tem, ko je prisedel, mu je bila spregledana, vendar pa to očitno ni bilo dovolj. Treba je bilo silit. Treba je bilo spraševat in se celo dotikat moje roke. Ko sem ga z besedo poskušal odslovit od mize, pa je storil drugo napako. Te mu nisem več spregledal. Čas je bil, da spravim ven malo stresa.
Njegov zamah je bil natančen, pest je letela v smeri moje brade, vendar pa je bila sila dosti prešibka, da se ji ne bi uspel izmakniti. Bes, ki me je zgrabil, ko sem mu zvil roko in ga prijel za lase, je bil tako enormen, da sem se za trenutek celo vprašal ali je upravičen.
Nehal sem se spraševati, ko je kljub temu, da se mu je glava zaletavala v stole, ko sem ga za lase po tleh vlekel proti izhodu, idiot še vedno poskušal žalit skozi zaenkrat še cela usta. Pot do izhoda se je spraznila v trenutku. Med ljudmi so bili pomešani tudi njegovi prijatelji, vendar kaj posebnega od njih nisem pričakoval.
Pred vhodom, sva obstala na majhnih stopnicah, zavarovanih z ograjo, ki naj bi preprečila, da bi kdo pozabil, da je takoj pred lokalom cesta. Tudi jaz nisem pozabil, a ko sem ga vzdignil in vrgel čez ograjo resnično nisem pogledal najprej levo in desno. Nemudoma za topim pokom, ko je s hrbtom udaril ob asfalt, je sledil še en pok udarcu avtomobila, ki je pripeljal ravno v tistem trenutku. Hitrost ni mogla biti velika, saj je prasca odkotalilo le nekaj metrov.
Tako jaz, kot voznik, sva mirno stala nekaj trenutkov, polna pričakovanja nad nadaljevanjem. Hotel sem že predlagati stavo, ko se je spet začel premikati. Heroin je dober analgetik, mater da mu jebem.
Zakorakal sem po stopnicah navzdol in se postavil pred njega, ko je končno spet stal na nogah. Voznik avtomobila ni imel posebnih idej o posredovanju, prav tako pa so očitno čutili gosti lokala, saj so nemo strmeli v dogajanje, navajeni podobnih situacij.
"Ubil te bom", je bila prva izjava, ki jo je še uspel izreči preden sem ga dvakrat udaril, da se je ponovno usul po tleh. Najprej levi, rahel direkt, da zavibrira in spravi iz ravnotežja, nato desni, močnejši, da vzdigne s tal in podre. Nisem tolkel s silo, hotel sem le, da obleži. Jeza se mi je že pomirila, ko se je kotalil pred avtomobilom.
Vstal je še najmanj trikrat, vsakič z vedno bolj razbitim obličjem in se postopoma spreminjal v drugega človeka. Ustnic nisi več videl, ličnici pa sta sevali v širokih razpokah ter kazali jezik. Oči kot breskvi, skozi katere je lahko razločeval le še svetlobo in sence. Vzdržljivost, ki sem jo redko videl. Krvi je bilo dovolj, da bi jo lahko pakirali in zamrznili. Šele, ko sem zakoračil naprej, da bi ga pohodil in končal agonijo, ki me je začenjala dolgočasit, so predme stopili njegovi prijatelji in me prosili, da neham.
Odstranili so ga še preden se je privlekla policija. Miren, ker sem vedel, da voznik ne bo gobcal, sem se začel gledati po rokah. Bila je njegova kri, jaz nisem bil niti odrgnjen. Za okužbo s hepatitisom, bi se mu krvavo oddolžil.

Ko mi je tehnik izvlekel iglo, sem se malo bled vzdignil s stola, in vedel sem, da nihče od čakajočih zunaj ne razume, od kod takšno zadovoljstvo na mojem obrazu. ZLOBA me je sicer opomnila na barvo stene, ki se je risala čez moja lica, a nasmeh in besede so jo hitro pomirile.
Čist sem. Kljub vsem fightom in kurbam. Kljub temu, da sem bedaku puščal kri.