V čevljih tistega, ki me je naredil.

Kot otrok nisem najbolj dojemal življenja, ki ga je živel moj oče. Obleka, kravata, zloščeni čevlji in vonj po tobaku ter žganih pijačah so bili le domač priokus spomina na varnost, ki jo je nudila močna moška prisotnost.
Ko sem pozneje mislil nanj in na stil življenja, ki ga je vodil, mi je vedno bolj ostajal le ta priokus, sploh glede na to, da je moja pot vodila v popolnoma nasprotno smer.
Že tako ali tako moram priznati, da mi je bila od nekdaj odvratna misel na redno delo, zaposlitev in sploh kakršnokoli pogodbeno zavezo drugemu človeku ali podjetju, ki se je še dodatno povezovala z občutkom, da je takšno življenje počasno, dolgočasno in nevredno svobodnega človeka.
Nemalokrat sem zavrnil možnost tudi bolje plačanega dela, ker je smrdelo po ponižanju, podrejenosti in občutku, da bi se s tem prodal. Ker bi moral podpisati papir, na katerem piše, da sem pristal na obveznosti in sem jih voljan izpolniti.
In, da ne bo napačnih idej, marsikaj sem pripravljen storiti za dovolj denarja. Celo stvari, katere večina kategorično zavrača. Nemoralne, okrutne, podle stvari. Pravzaprav, sem za zadostno vsoto denarja pripravljen storiti karkoli.
A za to obstaja razlog. In ta je svoboda. Neodvisnost. Finančna neodvisnost, ki vodi do popolne neodvisnosti. S dovolj denarja, se ne rabim podrejati nikomur, nikoli in nikjer.
Kljub očitni nezmožnosti prenašanja avtoritete, jasni asocialnosti, nekontroliranemu temperamentu in dejstvu, da sem popolnoma brez moralnih in etičnih vrednot, da ne omenjamo tega, da mi izraz "človeške pravice" pomeni ravno toliko kot krščanski agent CIE Osama Bin Ladnu, pa sem nekaj le podedoval po svojem pokojnem očetu. No, dve stvari. Slab vid in žilico za podjetnost. Da tudi jaz konstantno razbijam avtomobile zaradi neprilagojene hitrosti je gotovo naključje brez dedne povezave.
In ta podjetnost me je sedaj pripeljala do točke, ko sem stopil čez samega sebe in zapisal svoje ime na list papirja, ki ima v naslovu besedici "pogodba" in "zaposlitev".
Vem, tudi sam se sramujem in tega si ne bom nikoli odpustil. A glede na to, da vse ostale opcije dobrega zaslužka nosijo določene stranske učinke in, da se počutim dokaj starega za ponoven obisk zaprtih prostorov in kovinskih kletk, je to prvi korak do končne neodvisnosti.
A ne govorim o pokojnini ali čem podobnem. Tisti, ki sanjarite o rednem dohodku iz naslova pokojnine ali pridno varčujete v sklade in si gradite imaginarne stebre, ki naj bi vas nekoč hranili, ste v mojih očeh reveži, ki bodo zavrgli svoje življenje, ter ga zaključili bedno in žalostno.
Ne ne, morda sem obul čevlje tistega, ki me je naredil, a hodil ne bom po njegovih stopinjah.
To je le začetek, konec pa je odvisen od mene. In cilj je jasen ter dosegljiv. Predvsem pa dovolj blizu, da ga bo še vredno uživati.