V majhni državi in še manjšem mestu je živel fant po imenu Žajla. Žajla je bil živ in vročekrven fant, ki je slabo prenašal avtoriteto in splošno popularno neumnost ter retardiranost. Ker so drugi slabo prenašali njega, je večino časa preživel sam.
Njegov ponos pa hkrati ni posebno pozitivno vplival na njegove opcije preživljanja. Ker je želodec krulil, ga je bilo potrebno napolnit. Dela je bilo malo tako v regiji, kot v njegovem mestu, kar pa je bilo na voljo, bi pomenilo razumski in čustven konec za fanta njegovega karakterja.
Zato je Žajla počel vse, kar mu je prineslo kakšen tolar. Ker je bil iznajdljiv, hkrati pa drzen mali prasec, je njegov ugled rasel, njegovo ime pa seglo vedno dlje. Žajla je imel končno poln želodec, njegov ponos pa je ob tem ostal neokrnjen. Žajla je mislil, da je srečen. Na svoji poti, je Žajla našel celo prijatelje. Ljudi, ki so živeli podobno kot on in so razumeli njegova ravnanja. Ljudi, ki so ga imeli radi brez ampak ali če.
Nato pa je Žajla, nekje na preobratu tisočletja, spoznal dekle, ki mu je obrnila svet. Zaljubil se je do ušes in čez, ter našel muzo, ki mu je polnila misli tudi ponoči, ko je taval po ulicah.
Postala sta par in Žajla je naenkrat našel v sebi nov strah. Strah, da ga bodo zaprli in jo bo izgubil. Treba je bilo reagirati. V ihti zaljubljenosti, se je odločil. Spremenil bo svoje življenje. Požrl bo nekaj svojega ponosa in se prilagodil sistemu.
Žajla je zaprl vse pipice svojega dohodka in se spravil delat. Delal je vse, celo po kmetijah in v mrtvašnici. Delal je, kot da ne obstaja jutri. Prijatelji so ga gledali in molčali. Njihovi pogledi niso bili očitajoči. Bili so pomilujoči. Kot bi gledali nekoga, ki se je izgubil in morda ne bo našel poti nazaj.
Po nekaj letih bede in življenja iz dneva v dan, se je Žajla vpisal na univerzo. Odločil se je, da bo postal uspešen. Da bo napredoval po stopnicah, ki so zgrajene in odprte vsem. Toda Žajla se je zaračunal. Bil je slep.
In tako je Žajla, lačen in obupan, nekega dne požrl ves ponos, kar ga je še imel in kar ga ni odplaknilo z gnojem, ki ga je premetaval po kmetijah, ter odšel na Zavod za socialno skrbstvo.
Tam je prijazni teti, ki ga je bledo gledala čez pult češ, kaj pri vseh potencialnih kriminalcih pa ti počneš tukaj, povedal, da nima več sredstev za plačilo hrane in položnic, ter prosil za pomoč. Prosil je. Z vsako sekundo tišine, ki je nastala med njima, je umrl delček Žajle. Zlomila se mu je hrbtenica in ni več hodil. Plazil se je, tako kot ostali plazilci njegovega kova.
Teta, pa mu je mirno in vljudno povedala, da mu ne more in ne namerava pomagati. Da naj se izpiše s fakultete in gre na zavod za zaposlovanje, če preko študentskih del ne najde dovolj dela. Da naj neha fantazirati o boljšem jutri, temveč se raje sprijazni z usodo, pri čemer mu bo pomagala država in Zavod, ki mu bosta omogočila prijetno bivanje v peklu fabrike. Tam bo lahko skupaj s ostalimi prekletimi lizal tla tistih, ki mu bodo delili koščke, drobtinice pogače.
Žajla se je obrnil in se odplazil ven. Solze, ki so mu tekle po licih niso bile solze žalosti, temveč solze ponižanja. Solze razočaranja in bolečine, ki mu je bila prizadejana s posilstvom, katerega je pravkar nad njim izvedel sistem. Država, ki je nekoč prej, posilila njegovo družino. In medtem, ko se je spominjal, se je vedno bolj zavedal, zakaj se je nekoč odločil za pot, ki jo je tako dolgo hodil. Spomnil se je svoje družine in preteklosti, spomnil ponižanj in besa.
Žajla je spet začutil hrbtenico. Začutil je svojo vročo kri, ki mu je spet začela polniti mišice in divje poganjati srce, ki je nekoč tako rado bilo.
Vstal je, noge so ga spet nosile. "Nikoli več!" si je rekel in korakal naprej.
"Čakaj, a ni tvoja mama socialna delavka?", je vprašal fanta, medtem ko mu je v roke stisnil paketek, zavit v papir. "Ja, je. Zakaj?", je vprašal fant in mu podal zvitek denarja.
"Nič nič..." je rekel Žajla, "samo tako vprašam.", in z nasmehom na ustnicah zaprl okno avtomobila. "Nič nič...hehehe"
ponedeljek, 21. januar 2008
Na gnili strani Alp
Avtor Fish ob 22:02
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
17 komentarjev:
Vse se vrača ...
Točno tako. Vse se vrača, vse se plača.
Dobro, pa menda ja nisi malemu neko sranje "opasno po život" uvalil.
Mamlaz, sem pa ja rekel, da se je to dogajalao nekomu po imenu Žajla :)
In ne, Žajla dela na kvaliteti... menda jamči za vse proizvode hahaha
Čakaj, zakaj si že ti hotel domov na Bložiču hehehe
Zanimivo, zdi se mi, da sem podobno zgodbo z socialno delavko slisal ze od neke druge osebe ... :)
čaki, kaj se je pa z muzo zgodilo?
ni to pomembno v tem kontekstu...?
Meni je na Bložiču nekdo nekaj v pijačo zmešal. Pa me je stara mama svarila pred tem. ;)
Jesus...,
zgodb je veliko, socialni delavci so pa večinoma svinje, ki se hranijo na bedi drugih.
Katja,
muza je izginila, poleg tega ni bila bistvenega pomena za nauk te zgodbe... razen če bi jo hotel posredno okrivit za bedo.
Mamlaz,
ja, ti blogerji niso zaupanja vredni.
Saj ne, da bi bilo bistvenega pomena, a vseeno me zanima ali gre tu za Žaljev spomin.
In ja, moralna zmaga ni vedno/nikoli tako 'čista' kot so nam jo predstavili 'pravljičarji'.
Spomin je dejanski, okrajšan na gola bistva, in zelo pomankljiv, saj bi sicer zavzel preveč prostora in časa. Okleščen toliko, da je peljal do namembnega cilja.
Ime...saj znaš brat.
Seveda, pravzaprav to ni nikakršna zmaga. Je pa ironično, če pomisliš, da si ljudje, ki tako preprosto zavrnejo pomoč drugim, nevede pljuvajo v svojo skledo. Vse kar storimo, ima posledice.
Jaz sem s svojimi pripravljen živet! Si ti? Ste ostali?
:) Ime...seveda znam brati ;)
Zgodba vredna distibucije. A vprašanje, če bi tisti, ki jim bi jaz to zgodbo namenila, skozi prizmo 'morale' uvideli bistvo...
Ljudje vidijo tisto kar hočejo...
...zato ostajajo omejeni znotraj svojih tesnih modelčkov.
važno da je quality :D
Ena izven konteksta.
Če bova zaradi tvoje kategorije "berem jih ponavadi" začela dobivat kakšne čudne ponudbe, jih bom kar na tebe forwardiral.
Hehehehehe, sem vedel da se boš vtaknil...
Povej če hočeš, bom spremenil.
Ma ni panike. Če se ob tej besedi spomniš na naju, tudi prav. :)
Objavite komentar