Na gnili strani Alp

V majhni državi in še manjšem mestu je živel fant po imenu Žajla. Žajla je bil živ in vročekrven fant, ki je slabo prenašal avtoriteto in splošno popularno neumnost ter retardiranost. Ker so drugi slabo prenašali njega, je večino časa preživel sam.
Njegov ponos pa hkrati ni posebno pozitivno vplival na njegove opcije preživljanja. Ker je želodec krulil, ga je bilo potrebno napolnit. Dela je bilo malo tako v regiji, kot v njegovem mestu, kar pa je bilo na voljo, bi pomenilo razumski in čustven konec za fanta njegovega karakterja.
Zato je Žajla počel vse, kar mu je prineslo kakšen tolar. Ker je bil iznajdljiv, hkrati pa drzen mali prasec, je njegov ugled rasel, njegovo ime pa seglo vedno dlje. Žajla je imel končno poln želodec, njegov ponos pa je ob tem ostal neokrnjen. Žajla je mislil, da je srečen. Na svoji poti, je Žajla našel celo prijatelje. Ljudi, ki so živeli podobno kot on in so razumeli njegova ravnanja. Ljudi, ki so ga imeli radi brez ampak ali če.
Nato pa je Žajla, nekje na preobratu tisočletja, spoznal dekle, ki mu je obrnila svet. Zaljubil se je do ušes in čez, ter našel muzo, ki mu je polnila misli tudi ponoči, ko je taval po ulicah.
Postala sta par in Žajla je naenkrat našel v sebi nov strah. Strah, da ga bodo zaprli in jo bo izgubil. Treba je bilo reagirati. V ihti zaljubljenosti, se je odločil. Spremenil bo svoje življenje. Požrl bo nekaj svojega ponosa in se prilagodil sistemu.
Žajla je zaprl vse pipice svojega dohodka in se spravil delat. Delal je vse, celo po kmetijah in v mrtvašnici. Delal je, kot da ne obstaja jutri. Prijatelji so ga gledali in molčali. Njihovi pogledi niso bili očitajoči. Bili so pomilujoči. Kot bi gledali nekoga, ki se je izgubil in morda ne bo našel poti nazaj.
Po nekaj letih bede in življenja iz dneva v dan, se je Žajla vpisal na univerzo. Odločil se je, da bo postal uspešen. Da bo napredoval po stopnicah, ki so zgrajene in odprte vsem. Toda Žajla se je zaračunal. Bil je slep.
In tako je Žajla, lačen in obupan, nekega dne požrl ves ponos, kar ga je še imel in kar ga ni odplaknilo z gnojem, ki ga je premetaval po kmetijah, ter odšel na Zavod za socialno skrbstvo.
Tam je prijazni teti, ki ga je bledo gledala čez pult češ, kaj pri vseh potencialnih kriminalcih pa ti počneš tukaj, povedal, da nima več sredstev za plačilo hrane in položnic, ter prosil za pomoč. Prosil je. Z vsako sekundo tišine, ki je nastala med njima, je umrl delček Žajle. Zlomila se mu je hrbtenica in ni več hodil. Plazil se je, tako kot ostali plazilci njegovega kova.
Teta, pa mu je mirno in vljudno povedala, da mu ne more in ne namerava pomagati. Da naj se izpiše s fakultete in gre na zavod za zaposlovanje, če preko študentskih del ne najde dovolj dela. Da naj neha fantazirati o boljšem jutri, temveč se raje sprijazni z usodo, pri čemer mu bo pomagala država in Zavod, ki mu bosta omogočila prijetno bivanje v peklu fabrike. Tam bo lahko skupaj s ostalimi prekletimi lizal tla tistih, ki mu bodo delili koščke, drobtinice pogače.
Žajla se je obrnil in se odplazil ven. Solze, ki so mu tekle po licih niso bile solze žalosti, temveč solze ponižanja. Solze razočaranja in bolečine, ki mu je bila prizadejana s posilstvom, katerega je pravkar nad njim izvedel sistem. Država, ki je nekoč prej, posilila njegovo družino. In medtem, ko se je spominjal, se je vedno bolj zavedal, zakaj se je nekoč odločil za pot, ki jo je tako dolgo hodil. Spomnil se je svoje družine in preteklosti, spomnil ponižanj in besa.
Žajla je spet začutil hrbtenico. Začutil je svojo vročo kri, ki mu je spet začela polniti mišice in divje poganjati srce, ki je nekoč tako rado bilo.
Vstal je, noge so ga spet nosile. "Nikoli več!" si je rekel in korakal naprej.

"Čakaj, a ni tvoja mama socialna delavka?", je vprašal fanta, medtem ko mu je v roke stisnil paketek, zavit v papir. "Ja, je. Zakaj?", je vprašal fant in mu podal zvitek denarja.
"Nič nič..." je rekel Žajla, "samo tako vprašam.", in z nasmehom na ustnicah zaprl okno avtomobila. "Nič nič...hehehe"