Takrat, ko se umakne strah in se soočiš z realnostjo, zavržeš upe in ohraniš morda le želje. Plaši lahko le še smrt, minljivost lastnega telesa, ki se stara v ogledalu, popolnoma neposlušno ukazom uma, prepričanega v to, da lahko živi večno. Če te ne plaši niti smrt, potem po fazi popolne praznine, skoraj utrujajoče v svoji brezčutnosti, nastopi trenutek, ko se dvigneš nad bedo starega sebe in ti zažarijo oči. Ponosen, živ, velik. Sam.
Spomnim se, kako sem nekoč gledal skozi okna hiš, mimo katerih sem hodil ponoči, in poskušal brati ljudem z ustnic, v upanju, da mi bodo povedali svoje zgodbe. Zgodbe, ki bodo šle skupaj z idiličnimi slikami družin v svetlih kuhinjah. Iskal sem podobnosti, zaradi katerih bi se lahko vsaj za trenutek, vsaj dokler me koraki ne odnesejo mimo okna, zlil z njimi.
Tako kot svetloba luči, se je tudi občutek varnosti, ki sem si ga prilagal med svojim pogledom, umaknil temi in mrzlemu vetru ceste, ki me je peljala do naslednje hiše. Do naslednje zgodbe pod rumenimi kuhinjskimi lučmi.
In nekje med potjo, sem ugotovil, da je moja zgodba drugačna. Da sem jaz tisti, ki daje občutek varnosti drugim. Tistim, ki prav tako hodijo med hišami tujcev, ter sanjajo o rdečem pesku in krikih življenja, ki se rojeva v trenutkih smrti.
Da ne spadam pod soj luči, temveč v mrak, sence v katerih sem se vzgajal. Temo, v kateri sem svoboden, prost prilagajanja in laži, potrebnih ljudem, ki ne morejo živeti z resnico.
Našel sem družino med rjuhami postelj, ki so še vedno dišale po nekom drugem. Pomirjujoč dotik ženskih rok, ki sem jih željno pustil božati moje telo, so mi vedno znova dajale vse, kar sem si zaželel. Za trenutek. Kratek moment v katerem sem nabiral moči in spočil utrujeno telo.
Ostala je samota. Ta ne bo nikoli izginila. Ne v objemu ženske, ne v dotiku moje roke z otroškimi lasmi. Nikoli, ker je del mene. Ker je tam vedno bila. Ker tja spada.
Ponosen na to kdo sem. Ponosen na mesto od koder izhajam. Ponosen, da še živim. Ponosen toliko, da se oči umikajo pogledu, ki srepo zre predse, medtem ko zahteva davek, ki mu pripada.
Morda nisem veliko, a to kar je, živi. V mestu, ki ne oprošča šibkosti. Med ljudmi, ki spoštujejo le moč. Med hišami, ki ne odpirajo oken.
nedelja, 6. januar 2008
Samozavest, pride z resnico.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
23 komentarjev:
Redki so ljudje, ki ponosno stopajo po svetu. Redki so ljudje, ki razumejo in živijo - praznino ter samoto. Redki smo, ki to iskreno cenimo.
Vseeno - ženske roke bodo božale tvojo telo, dokler bodo upale, da lahko s svojo bližino zdrobijo oklep samote, ki si si ga nadel, da bodo s svojo toplino sesule stene praznine, ki so zrasle v letih izkušenj. Čeprav le za trenutek. Ženske roke ti ne želijo vzeti ponosa, ne želijo te spremeniti, želijo zgolj - biti. In upati.
V najbolj zakotnih kotičkih teme se skrivajo odgovori na mnoga vprašanja. Žal se ljudje teh kotičkov na vse pretege izogibajo, tavajo po osvetljenih ulicah v iskanju resnice, pa je ne najdejo. Tema velikokrat pokaže veliko več kot najčistejša svetloba. Tisti, ki si upa vanjo, pride do največjih spoznanj, s katerimi raste in se ne ustrašijo ne samote, ne dotika in ne srepega pogleda.
kje je afrika?
Zloba,
aaaaa, veš, zelo malo žensk sem spoznal, ki niso želele spreminjati. Želja po biti, jih preplavi šele potem, ko vidijo, da se ne da spremeniti, temveč se bo zaradi tega zgodba le končala...
Morska,
to je pravzaprav zelo preprosto. Iz teme, se vidi v svetlobo, medtem ko se v obratno smer ne.
V temo ponavadi ne vstopaš prostovoljno, to je enostavno prostor kamor spadaš, ker od tam izhajaš. Da pa si drugačen, da te tema spreminja in se to opazi, ko se mešaš med ostalimi, je pa neizbežno.
Katja,
Afrika se skriva v željah in rdečem pesku...
to ti pripada, to najbolje poznaš, v tem si udomačen. lahko se znajdeš, ti nu tuje. imaš možnost doživljat tisto, česar se večina boji, čemur se izogiba. preprosto rečeno: v vsemu je nekaj dobrega. tvoj položaj te pili, odkriva ti še globlje sfere človekovega bivanja.
ženske delajo čuda. dobro da imamo dva spola. ko enkrat verjameš, zaupaš in se prepustiš...potem je samo še stvar močnega doživljanja in zavedanja, kako enkratno je biti deležen dotikov, ki so več kot samo dotik.
Ana,
vsaka stvar ima svojo ceno.
Ja, ženske delajo čuda. Zame je vsak dotik več kot samo dotik. Za to ne rabim bit zaljubljen ali imeti namen še kdaj videti to žensko... v tistem trenutku, s tistim dotikom, sem tam. In meni je to veliko. Če nekomu ni dovolj, jaz to jemljem kot požrešnost.
Zaupanje... to je pa tema, ki je najbolj kočljiva od vseh. Kako pa veš da nekomu lahko zaupaš? Ker ti reče, da te ljubi? Ker se te dotakne na poseben način, in vidiš njegovo naklonjenost v očeh? Lari fari... vse to lahko vidiš v mojih, pa to ne pomeni, da bom zjutraj pil kavo s tabo.
Zaupaj sebi, vsi ostali te bodo slej kot prej prodali... samo povod mora biti pravi. Ta pa je lahko pri nekaterih kaj silno majhnega.
Zaupanje je laž, jaz pa ne maram laži.
Nekoč je živela ženska, je pripovedoval moški glas, ki je v eni sami noči odsanjala svoje življenje tako močno, da se prihodnje jutro ni več zbudila. Nekoč je živel moški, je pripovedoval ženski glas, ki je ljubil tako strastno, da je pozabil šteti dneve. Kdor pozabi šteti dneve, je nadaljeval moški glas, ujame čas. Kdor ujame čas, je govoril ženski glas, ima eno samo noč dovolj.
(Leta milosti, Sebastjan Pregelj)
se mi zdi, da paše v kontekst ;)
Poka,
odlično. Vedno znova me presenečaš!
znova? pa saj nič ne povem :D
btw ...moje razmišljanje je lahko miljon svetlobnih let od tega zapisa ;) , stremimo pa k spremembam ;)
To, da ne komentiraš tu, še ne pomeni, da ne vidim tvojih komentarjev na drugih blogih.
S tem, kaj kdo od vas v resnici razmišlja, se pa še nikoli nisem obremenjeval.
stalker :D
saj vem, da te ne briga ;) ...mogoče bo koga drugega, ki me prav tako lahko zalezuje prek komentarjev in mu bo ta obrazložitev dobrodošla :D
@Fish: Aaaaaaaaa? Tko hudo?:) Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj smo ljudje obsedeni s spreminjanjem drugih oz. zakaj nam je toliko do tega, da bi nam bili drugi čim bolj podobni. Ampak, jebi ga, mogoče sem pa čudna;)
@Pokahontas: Stalker? Ker je to eden od meni ljubših blogerjev, me res firbec matra;)
Zloba,
saj ljudje ne spreminjajo oz. poskušajo spremenit druge, zato, da bi jih naredili podobne sebi. Hočejo jih le podobne takim, kot si bi jih želeli. Čim bolj natančno preslikavo tistega, kar so si zamislili v glavi.
Na stalker sploh nisem odreagiral, ker nisem bil prepričan ali naj bom užaljen ali se samo nasmejim.
V temi se angažirajo vsi naši čuti, ker se sicer v njej izgubimo. V svetlobi pa ponavadi uporabljamo le oči. Velikokrat bi po slednji morali hoditi s prevezo preko njih, da bi resnično začutili tisto pristnost, ki se v njej skriva.
Spreminjati želimo druge ... ker je to veliko lažje, kot spreminjati sebe ... ker, če ne uspe, so krivi drugi ... če sami ne zmoremo soočenja s svojo temo, ne moremo kriviti drugih.
... v temno stopiti je res hudič, a le iz teme se vidi luč ...
Tudi res. Poleg tega človek ni nikoli zadovoljen... tisto, kar ti je bilo najprej všeč, zdaj ni več dovolj dobro.
Jaz ne spreminjam ljudi. Če, potem se ob meni spreminjajo sami. Ob nekom sem, dokler mi paše, če se ne ujameva več, grem.
Jaz nisem stopil v temo. Jaz sem se iz nje rodil.
@Fish: ti se kar nasmehni :) oz. odzovi kot ti paše ...očitno me premalo zalezuješ med komentarji, če ne bi bil takega humorja že navajen :P
@Zloba:nič bat, ta naziv je dobil na podlagi njegove izjave, da pač bere moje komentarje in sem ga želela malo sprovocirat ...je že čutil, da se mu ne splača na moj nivo spravit :)
hm, jaz ti govorim o zaupanju in celo namigujem o veri vanj...res morda neumestno...ampak vse je mogoče, koncu koncev.
jaz, ki lahko zavijem z očmi ob komplimentu ali se kislo nasmehnem, ko mi reče, da sem mu tako všeč. kaj šele, da bi me ljubil...kolk nam je pomembno verjeti...zaupati...(no, vsaj meni je)
zadnje 2 leti sta bili najšibkejši...ne vem kako bo v 2008 in prihodnje...verjetno pa naša stališča in pogledi na svet bazirajo samo na preteklih izkušnjah, drugih "resnic" ne poznamo, ni dovolj, da upamo, da obstajajo.
zaradi dvoma, nezaupanja se mi je dan pred odhodom in še taistega v Bg obračalo v želodcu, celo otrpnila sem...butasto, kajne? ampak je bilo tako.
zaupam sebi. vsaj to.
Fish, kaj pa meniš o tem:
"Zvestoba je racionalna odločitev, ki se je bo zrel in trden moški znal držati, saj bo sprevidel, da se mu ni treba pariti z drugimi, ker obstaja dovolj sprejemljivejših načinov samopotrjevanja."
[avtor menda Crni]
Nemirna,
po moje si zgrešila rubriko, ampak ti vseeno lahko odgovorim.
Parjenje z racionalnostjo nima nobene zveze, saj je vsaj kar se nagiba tiče stvar nagona in občasno tudi čustev.
Zvestoba pa je definitivno stvar odločitve, koliko pa je ta racionalna je pa odvisno od dane situacije.
Če se človek odloči, da bo zvest, potem vsekakor mora biti trden in nepopustljiv v svojem obnašanju, sicer se bo slej kot prej prekršil.
Oprosti, ampak jaz še vedno mislim, da ni z mojim gledanjem na varanje nič narobe. Sem krvav pod kožo in povrhu vsega še preklemano vročekrven. Poleg tega imam neskončno rad ženske in se tudi če je to le za eno noč, popolnoma predam. Zato se, kolikor se izognem varanju, izognem le zato, ker nočem prizadeti partnerice. Če pa se mi ponudi priložnost, kjer sem prepričan, da ne bo izvedela...potem, hja, ti ne bi?
Seveda je pač očitno, da ima ta človek, Crni(zdaj ne vem ali to misliš Crnkoviča), očitno kompleks manjvrednosti ali pa še kak drug, če se pari iz samopotrjevanja. To so ponavadi debili, ki se tudi med samim ljubljenjem bolj ukvarjajo s sabo, kot z osebo zraven njega. Ljudje, ki bi radi imeli pred sabo ogledalo in po možnosti notarsko potrjen stavek, da so bili najboljši kar jih je imela.
Zame ta princip razmišljanja ni uporaben že zato, ker seksam iz veselja. Iz žitka, ki temelji na sami intimnosti in estetiki ženske. Samopotrjujem se v drugih stvareh in nimam problemov s samopodobo. Sem realen in se sprejemam takšnega kot sem.
Hehe...in se ljubim...ter uživam
Fish ... opravičilo, res sem falila zapis, kamor je bil moj komentar namenjen.
In ... ne bom se šla od stavka do stavka, želela bi le izpostavit sledeče. Res jaz osebno živim po precej tebi "nasprotnih" načelih in prepričanjih, nikjer pa nisem trdila, da je s tcojim vidikom karkoli narobe (re "moj vidik varanja nič narobe"). Je pač drugačen - še dobro, kam bi pa prišli, če bi bili vsi enaki.
Si pa točno opazil, kar sem upala, da boš. Namreč povezavo sexa/varanja in samopotrjevanja. Zanimivo ... težko me prepriča trditev, da je nekomu več/bolj do užitka partnerja kot do lastnega.
Bodi si zvest, sam ne v pozerstvu ;)
Ni panike.
Mislim ja, vsekakor ločujem to relacijo. In nikoli nisem iskal samopotrjevanja v sexu. Nisem čutil potrebe. Dovolj ga najdem v dejstvu, da sem še živ pri dokaj ortodoksnem in ekstremnem načinu življenja. Poleg tega sem razumen človek, sprijaznjen sam s sabo. Sprejemam svojo naravo in pot, ter v bistvu sploh ne rabim potrjevat samega sebe.
Oh, meni je definitivno bolj pomembna ženska kot sam v spolnosti. Tu najdem tisti največji užitek. V njenem. Če bi šlo samo za potešitev potrebe, potem bi se samozadovoljeval, sploh glede na to, da je to hitrejše, manjša izguba časa in energije, ter izogib marsikateri težavi. Da ne omenjam, da si lahko v domišljiji pričaram večjo estetiko, kot mi jo lahko ponudi realnost.
Iz tega razloga, me pravzaprav sploh ne zanima, ali bom končal med seksom. Orgazem mi ni nujen. Ni tisto, kar si želim od ljubljenja z žensko. Želim si namreč samega odnosa, njenega veselja in užitka, pogledov in dotikov. Užitek zase najdem v njenem drhtenju, v estetiki,... lahko naštevam v neskončnost.
nemirna, očitno ne poznaš prav dosti moških, ker sem spoznala na tisoče (OK malo pretiravam, toliko ljubimcev pa le nisem imela;-)), ki jim je bil užitek ženske bolj pomemben od lastnega. In celo več kot to, poznam moške, ki jim je vse na svetu to, da osrečijo žensko. Moški imajo to pravzaprav v svoji naravi. Na to mngogkrat pozabljamo, ko kritizriamo moško naravo. Pravzaprav so moški krasni!
Objavite komentar