Kot ponavadi,

sem samo v opetih bokserkah sedel na postelji, ter užival v dejstvu, da sem spet doma, saj je to zame redkost. Nedelja, pozno popoldne, od doma pa sem odšel že v petek. Malo za tem, ko je odšla ona.
Ko je vstopila v sobo, sem sicer čutil neko napetost, vendar je bila ta zadnje čase pogosto prisotna in se nisem več posebej oziral nanjo. Bili so še bolj pestri meseci kot ponavadi, tako da sem bil skoraj slep za njeno nervozo in sumničavost.
Stopila je do postelje in ko sem že mislil, da se mi bo pridružila, je le stegnila roko in položila listek na odejo. Majhen bel listek, takšen za opomnike. Kratek oster pogled, tik preden se je obrnila in odkorakala iz sobe, me ni pripravil na šok, ki sem ga doživel, ko sem prebral z roko napisan tekst.
Vročina v glavi je naraščala prav tako hitro kot pritisk in razen misli, ki so mrzlično iskale pojasnitev, se v meni ni zganilo nič. Ne strah, ne sram. Presenečenje je bilo preveliko, da bi lahko čustva sledila umu.
Kako je to mogoče? In pomembneje, ali bi bilo možno, da je zoper mene uporabila trike, katere sem jo jaz naučil!?
Vedel sem, da je to konec zgodbe, ki je pisala skoraj tretjino mojega življenja. Tega mi ne bo odpustila. In prav je tako! Ženske, ki bi kljub temu ostala, jaz ne bi hotel imeti. Ljudje brez hrbtenice se mi upirajo, in ob meni nimajo kaj iskati.
Težko je bilo stopiti ven, in sesti poleg nje. Ljubše bi mi bilo, če bi kričala ali celo jezno udrihala po meni. Tišina in njen mrtev pogled sta mi dala vedeti, da se je že odločila. Da bodo vse moje besede zaman.
In sploh, saj ni bilo kaj reči. Listek, ki je nosil dokaz, da sem jo varal, sem vrgel na mizico med nama in si nemo prižgal cigaret. Ko sem pomislil, da bi tajil in se poskušal izvleči iz tega sranja, sem se zagabil samemu sebi. Ne bom. Toliko sem ji dolžan. Resnico. Ali vsaj del resnice. Toliko, kot bo lahko zdržala.
In medtem, ko sem ji pojasnjeval, ter gledal kako ji solze polzijo po licu, se mi je trgalo srce. Prasec. Ampak ne prasec zato, ker sem jo prevaral, temveč zato, ker se nisem potrudil toliko, da tega ne bi ugotovila.
Samo varanje ni imelo z mojimi čustvi do nje čisto nič. Ljubil sem jo. Kolikor sploh lahko ljubim nekoga. To je bil samo seks. Norenje človeka, ki je predolgo stal na miru.
Nikoli mi ni žal za svoja dejanja. Vendar mi je bilo žal, da sem jo prizadel. Še danes mi je.
Zaključila sva iskreno. Odgovarjal sem brez zadržkov. Odgovarjal človeku, ki si zasluži več kot prazne laži. Več kot tolažbo in tajenje. Zamolčal sem detajle, ki ne bi prinesli ničesar, le ponižali bi jo in poslabšali celotno situacijo. Tako je to noč še spala ob meni v postelji. Kar ne bi, če bi ji povedal, da sem zadnji dve noči spal v tuji. V troje.