Jaz ne čistim!

Ker so me kljub moji vljudni prošnji, da naj me posadijo na zadnji sedež avtomobila, vseeno uklenjenega postavili v železno ozadje policijskega kombija, sem roke z lisicami zvlekel pod nogami in si, tik preden so se odprla vrata vozila, potisnil prst v grlo. Bruhnil sem po kovinski steni in se nasmejal policaju, ki je vedel, kaj ga čaka preden bo lahko zaključil s smeno.
Vstopili smo skozi vhodna vrata v recepcijo ter nemudoma nadaljevali hojo na dvorišče. Eden od policajev je samo podal nalog ječarju. Pričakovali so nas.
Ne glede na to kdo si, te občutek, da si pravkar izgubil vse pravice, udari kot težkokategornik. Od strahu, da bi se opazila panika, sem si prepeval celo pot do prehodne celice v kateri sem moral preživeti prvo noč. "Naša draga Lidija, že dolgo si v armiji....." Glede na to, da je bila ura že čez polnoč, do jutra ni manjkalo več dosti.

Vedel sem osnove, a izvedba je bila še pred mano. Vedelo se bo kdo sem in od kod prihajam, vendar zapor nosi druga pravila. Ugled ulice se hitro poruši, če ga nisi sposoben potrdit. Potrjevanje, pa te lahko stane marsičesa.
Jutro je prišlo pozno, po dolgi, prebujeni noči, a vseeno prehitro, kot bi pričakoval svojo lastno usmrtitev. Vrata celice so se odprla in prestavili so me v sobo, ki mi je bila namenjena. Prišel je čas dejanj. In priložnost se je nemudoma ponudila.
Nisem še pripravil postelje in se razgledal okrog sebe v dnevni svetlobi, ki je svetila skozi lino v steni, ko je vstopil paznik in še en moški, kateremu se je videlo, da je zapornik, a je kazal obnašanje zaposlenega, svobodnega.
Hitro sem skapiral, da je dežurni ujetnik, ki skrbi za čistočo in red skupnih prostorov ter razporeduje delo ostalim kaznjencem. Njegova funkcija je spominjala na paznikovo, z razliko, da on spi v celici medtem ko se paznik vlači po svoji ženi.
Tudi on je hitro skapiral, da bodo nastali problemi. S pogledom je nakazal pazniku naj počaka in se postavil pred mene.
"Čistit!", je rekel in, ko sem ga bledo pogledal, nadaljeval:" Vsak kaznjenec mora opravljat skupna dela, ki jih določam jaz. Delu se ne moreš izogniti, če pa se boš poskušal, ti bodo odvzete bonitete."
"Kakšne bonitete?", sem vprašal, nemudoma znerviran nad njegovim odnosom. To je bilo to. To je najboljši možen začetek. "V zaporu sem, ti pa meni o bonitetah. Še pomembneje, o delu! Se ti je zmešalo!?"
"Nov si, obnašaj se!", je poskušal reči ukazovalno, a ni uspel skriti presenečenja in pomislekov. Njegov pogled k pazniku je bil poln vprašanj. Meni pa se je smejalo. Malo od panike in malo od tega, da se mi je jebalo. Slabše ne more bit. Tudi samica ima svoje prednosti. Dolgočasna, a varna.
Odločil sem se. Zdaj ali nikoli.
Stopil sem korak naprej, na kar sta podzavestno odreagirala z majhnim umikom. Skozi stisnjene zobe sem zarenčal:" Spizdi špecar!"
Nista si še opomogla od šoka, ko sem z normalnim, hladnim glasom in pogledom nadaljeval: "Najdi si druge delavce, z mano pa se ne pogovarjaj več. Jebem tebe in tvoje bonitete."
Ko se je zbral, je osamljen, saj je paznik nemo opazoval dogajanje, živčno začel pljuvati besede. " Sploh ne veš kaj počneš! Pa kaj ti misliš, kdo sem!? Hitro ti bo žal za tole! Kaj pa misliš, kdo si!?"
Ustavil sem ga nekje med blebetanjem. Zdaj sem bil že popolnoma v nadrejenem položaju. To kar sem hotel, sem dosegel. Beseda se bo hitro razširila. Potrebno jo bo sicer še potrdit, a začetek je odličen. "Slovenj Gradčan sem. Mislim, da nas je nekaj tu. Poznaš kakšnega?"
Ko je adamovo jabolko zdrsnilo gor in dol po njegovem vratu, medtem ko je pogoltnil slino, sem še zadnič zarenčal: "Jaz ne čistim!"