Vre

Dovolj!
Po tednu dni depresije, ki je situacijo v kateri se nahajam samo še slabšala, saj sem vlekel nase vso smolo tega sveta, mi je dovolj. Kot, da ni dosti sama beda nekega poštenega, normalnega dela in truda, ki tako ali tako ni nikoli nagrajeno, temveč postavlja človeka le v podrejen položaj, v katerem se zdi, da je dolžan ustrezati bolj in bolj, kriteriji pa neumorno rastejo, mi je sreča ta vikend obrnila hrbet in pokazala zobe.
Namesto mirnega, pijanega petkovega večera, z vključenim popivanjem, ostalimi opojnimi substancami in lepo žensko ob strani, sem jo gledal od daleč in se celo noč prerival s gručami pijanih, retardiranih in pobesnelih fantkov, ki se ne zavedajo kakšne so lahko posledice konca moje potrpežljivosti, bog ne daj še kakšnega vmešanja ostalih.
Namesto dobrega sobotnega žura v Ljubljani, sem kot stekel pes čakal Dars, da me je zvlekel iz Trojanskega predora, v katerem mi je odpovedal avto. Avto seveda ni bil moj, temveč sem ga vzel prijatelju, ker mi je intuicija govorila, da bo nekaj narobe in nisem hotel vzeti svojega. Intuicija je bila pravilna, le narobe sem jo razumel.
In namesto finega nedeljskega popoldneva pred televizijo, umirjen in stuširan po utrudljivem treningu, sem se trudil molčat in postavit telo v pozo, v kateri me natrgane kolenske vezi, ki sem jih staknil med sparingom, ne bi pripravile do kričanja.
Vsakič, ko sem poskušal svoje življenje peljati na drug tir in ga prilagoditi oz., bolje rečeno prirediti normam normalnega, se je zgodila ista stvar. Tako življenje kot ljudje me je popljuvalo in me vztrajno zavračalo.
Edini zaključek, ki ga lahko potegnem iz tega je, da mi takšno življenje ni namenjeno. In zdaj, bom ta namig še zadnjič v življenju upošteval, ter nehal sanjariti o čem drugem.
Živel bom tako kot znam. In storil isto kot so storili ostali. Poskrbel zase in se poscal na ostale. Depresije je konec. Spet sem besen. Spet sem jaz.
Besede "služba", pa priporočam, da se na tem blogu ali v moji bližini ne uporabi.

Vrelišče je blizu

Vedno znova sem v življenju strmoglavljal nazaj proti dnu iz katerega sem se vzdignil, in skoraj se zdi, kot bi me nekaj poskušalo konstantno utrjevat, testirat in postavljat na prvo bojno črto, da bi se pripravil na tisti zadnji, glavni boj. Če je tako, potem me čaka težka borba, kajti preizkušnje so bile utrujajoče in neizprosne.
Mir, ni del mojega besednjaka in konec koncev ima tudi to svoje prednosti. Moja tri desetletja so bila vse drugo kot dolgočasna. Spoznal sem ljudi in doživel stvari, ki presegajo meje domišljije večine normalnih posameznikov. Večkrat sem se tolažil s tem, da tudi če umrem mlad, nisem zapravil svojega časa.
Vendar pa me moja pot pošteno utruja. Ni več tiste goreče zagnanosti s katero sem se upiral potezam nevidnega nasprotnika na šahovnici, ki jo živim. Vedno bolj stežka se spuščam v boj in se vedno hitreje umikam v svoj kot, da bi zajel sapo.
Morda je to karma, ki mi meče svojo rokavico v obraz, ter me sili v premlevanje vseh starih dolgov. Karkoli in kakorkoli že, morda je čas, da poravnamo račune.
In tako ponovno gledam torbe, ki kličejo po tem, da jih napolnim z oblekami in se odpravim. Naprej. Drugam.
Tako kot sem to počel nekoč. Zdi se kot, da je pretekla cela večnost, pa so le leta. V času, ko sem videl le cesto pred sabo in neskončne možnosti, ki jih prinaša s sabo. V času, ko sem kategorično odklanjal celo možnost, da bi kdajkoli dobil otroka, postal oče.
Še danes ne dajem obljub. Moja kri še vedno vreje. In še danes nisem našel miru. Moj dom ne obstaja.
In tako ponovno gledam torbe... Naprej. Drugam.

Toploto!

Pogrešam toploto! Mehek, topel jutranji zrak v katerem buhtijo vonjave pokošene zelenice in rose, ki jo obliva. Barve cvetja, rojenega v pomladnem soncu, kričečega brez kičastosti.
Pogrešam jutra, ko se nasmejan kljub vsakdanjim skrbem, poženem iz hiše, oblečen le v kapri in majico brez rokavov, ter vedno znova s skoraj otroškim pričakovanjem prižgem motor.
Tiste mravljince, ki mi jih povzročajo sunki osvežujočega vetra medtem ko privijam nečloveško silo po cesti proti kavi z mlekom.
Srečne poglede svojih prijateljev, ki majejo z glavami in srebajo vsak iz svoje skodelice, vsi polni enakih občutkov kot jaz.
Pogrešam pomlad. Ponovno rojstvo. Začetek novega, ki ti da občutek, da tudi ti začenjaš znova. Občutek, da ni nič tako sivo kot se je zdelo še nekaj mesecev nazaj.
Zato hočem stran. Daleč od te dežele, ki me duši s svojim mrazom. Zemlje, ki me mesece in mesece grabi za vrat z ledenimi rokami in mi daje občutek, da se bom utopil. Države, ki me obravnava kot, da sem gobav.
Pogrešam toploto! Ženske roke niso dovolj. Potrebujem še dotik narave. Objem sonca.

Na gnili strani Alp

V majhni državi in še manjšem mestu je živel fant po imenu Žajla. Žajla je bil živ in vročekrven fant, ki je slabo prenašal avtoriteto in splošno popularno neumnost ter retardiranost. Ker so drugi slabo prenašali njega, je večino časa preživel sam.
Njegov ponos pa hkrati ni posebno pozitivno vplival na njegove opcije preživljanja. Ker je želodec krulil, ga je bilo potrebno napolnit. Dela je bilo malo tako v regiji, kot v njegovem mestu, kar pa je bilo na voljo, bi pomenilo razumski in čustven konec za fanta njegovega karakterja.
Zato je Žajla počel vse, kar mu je prineslo kakšen tolar. Ker je bil iznajdljiv, hkrati pa drzen mali prasec, je njegov ugled rasel, njegovo ime pa seglo vedno dlje. Žajla je imel končno poln želodec, njegov ponos pa je ob tem ostal neokrnjen. Žajla je mislil, da je srečen. Na svoji poti, je Žajla našel celo prijatelje. Ljudi, ki so živeli podobno kot on in so razumeli njegova ravnanja. Ljudi, ki so ga imeli radi brez ampak ali če.
Nato pa je Žajla, nekje na preobratu tisočletja, spoznal dekle, ki mu je obrnila svet. Zaljubil se je do ušes in čez, ter našel muzo, ki mu je polnila misli tudi ponoči, ko je taval po ulicah.
Postala sta par in Žajla je naenkrat našel v sebi nov strah. Strah, da ga bodo zaprli in jo bo izgubil. Treba je bilo reagirati. V ihti zaljubljenosti, se je odločil. Spremenil bo svoje življenje. Požrl bo nekaj svojega ponosa in se prilagodil sistemu.
Žajla je zaprl vse pipice svojega dohodka in se spravil delat. Delal je vse, celo po kmetijah in v mrtvašnici. Delal je, kot da ne obstaja jutri. Prijatelji so ga gledali in molčali. Njihovi pogledi niso bili očitajoči. Bili so pomilujoči. Kot bi gledali nekoga, ki se je izgubil in morda ne bo našel poti nazaj.
Po nekaj letih bede in življenja iz dneva v dan, se je Žajla vpisal na univerzo. Odločil se je, da bo postal uspešen. Da bo napredoval po stopnicah, ki so zgrajene in odprte vsem. Toda Žajla se je zaračunal. Bil je slep.
In tako je Žajla, lačen in obupan, nekega dne požrl ves ponos, kar ga je še imel in kar ga ni odplaknilo z gnojem, ki ga je premetaval po kmetijah, ter odšel na Zavod za socialno skrbstvo.
Tam je prijazni teti, ki ga je bledo gledala čez pult češ, kaj pri vseh potencialnih kriminalcih pa ti počneš tukaj, povedal, da nima več sredstev za plačilo hrane in položnic, ter prosil za pomoč. Prosil je. Z vsako sekundo tišine, ki je nastala med njima, je umrl delček Žajle. Zlomila se mu je hrbtenica in ni več hodil. Plazil se je, tako kot ostali plazilci njegovega kova.
Teta, pa mu je mirno in vljudno povedala, da mu ne more in ne namerava pomagati. Da naj se izpiše s fakultete in gre na zavod za zaposlovanje, če preko študentskih del ne najde dovolj dela. Da naj neha fantazirati o boljšem jutri, temveč se raje sprijazni z usodo, pri čemer mu bo pomagala država in Zavod, ki mu bosta omogočila prijetno bivanje v peklu fabrike. Tam bo lahko skupaj s ostalimi prekletimi lizal tla tistih, ki mu bodo delili koščke, drobtinice pogače.
Žajla se je obrnil in se odplazil ven. Solze, ki so mu tekle po licih niso bile solze žalosti, temveč solze ponižanja. Solze razočaranja in bolečine, ki mu je bila prizadejana s posilstvom, katerega je pravkar nad njim izvedel sistem. Država, ki je nekoč prej, posilila njegovo družino. In medtem, ko se je spominjal, se je vedno bolj zavedal, zakaj se je nekoč odločil za pot, ki jo je tako dolgo hodil. Spomnil se je svoje družine in preteklosti, spomnil ponižanj in besa.
Žajla je spet začutil hrbtenico. Začutil je svojo vročo kri, ki mu je spet začela polniti mišice in divje poganjati srce, ki je nekoč tako rado bilo.
Vstal je, noge so ga spet nosile. "Nikoli več!" si je rekel in korakal naprej.

"Čakaj, a ni tvoja mama socialna delavka?", je vprašal fanta, medtem ko mu je v roke stisnil paketek, zavit v papir. "Ja, je. Zakaj?", je vprašal fant in mu podal zvitek denarja.
"Nič nič..." je rekel Žajla, "samo tako vprašam.", in z nasmehom na ustnicah zaprl okno avtomobila. "Nič nič...hehehe"

Jaz ne čistim!

Ker so me kljub moji vljudni prošnji, da naj me posadijo na zadnji sedež avtomobila, vseeno uklenjenega postavili v železno ozadje policijskega kombija, sem roke z lisicami zvlekel pod nogami in si, tik preden so se odprla vrata vozila, potisnil prst v grlo. Bruhnil sem po kovinski steni in se nasmejal policaju, ki je vedel, kaj ga čaka preden bo lahko zaključil s smeno.
Vstopili smo skozi vhodna vrata v recepcijo ter nemudoma nadaljevali hojo na dvorišče. Eden od policajev je samo podal nalog ječarju. Pričakovali so nas.
Ne glede na to kdo si, te občutek, da si pravkar izgubil vse pravice, udari kot težkokategornik. Od strahu, da bi se opazila panika, sem si prepeval celo pot do prehodne celice v kateri sem moral preživeti prvo noč. "Naša draga Lidija, že dolgo si v armiji....." Glede na to, da je bila ura že čez polnoč, do jutra ni manjkalo več dosti.

Vedel sem osnove, a izvedba je bila še pred mano. Vedelo se bo kdo sem in od kod prihajam, vendar zapor nosi druga pravila. Ugled ulice se hitro poruši, če ga nisi sposoben potrdit. Potrjevanje, pa te lahko stane marsičesa.
Jutro je prišlo pozno, po dolgi, prebujeni noči, a vseeno prehitro, kot bi pričakoval svojo lastno usmrtitev. Vrata celice so se odprla in prestavili so me v sobo, ki mi je bila namenjena. Prišel je čas dejanj. In priložnost se je nemudoma ponudila.
Nisem še pripravil postelje in se razgledal okrog sebe v dnevni svetlobi, ki je svetila skozi lino v steni, ko je vstopil paznik in še en moški, kateremu se je videlo, da je zapornik, a je kazal obnašanje zaposlenega, svobodnega.
Hitro sem skapiral, da je dežurni ujetnik, ki skrbi za čistočo in red skupnih prostorov ter razporeduje delo ostalim kaznjencem. Njegova funkcija je spominjala na paznikovo, z razliko, da on spi v celici medtem ko se paznik vlači po svoji ženi.
Tudi on je hitro skapiral, da bodo nastali problemi. S pogledom je nakazal pazniku naj počaka in se postavil pred mene.
"Čistit!", je rekel in, ko sem ga bledo pogledal, nadaljeval:" Vsak kaznjenec mora opravljat skupna dela, ki jih določam jaz. Delu se ne moreš izogniti, če pa se boš poskušal, ti bodo odvzete bonitete."
"Kakšne bonitete?", sem vprašal, nemudoma znerviran nad njegovim odnosom. To je bilo to. To je najboljši možen začetek. "V zaporu sem, ti pa meni o bonitetah. Še pomembneje, o delu! Se ti je zmešalo!?"
"Nov si, obnašaj se!", je poskušal reči ukazovalno, a ni uspel skriti presenečenja in pomislekov. Njegov pogled k pazniku je bil poln vprašanj. Meni pa se je smejalo. Malo od panike in malo od tega, da se mi je jebalo. Slabše ne more bit. Tudi samica ima svoje prednosti. Dolgočasna, a varna.
Odločil sem se. Zdaj ali nikoli.
Stopil sem korak naprej, na kar sta podzavestno odreagirala z majhnim umikom. Skozi stisnjene zobe sem zarenčal:" Spizdi špecar!"
Nista si še opomogla od šoka, ko sem z normalnim, hladnim glasom in pogledom nadaljeval: "Najdi si druge delavce, z mano pa se ne pogovarjaj več. Jebem tebe in tvoje bonitete."
Ko se je zbral, je osamljen, saj je paznik nemo opazoval dogajanje, živčno začel pljuvati besede. " Sploh ne veš kaj počneš! Pa kaj ti misliš, kdo sem!? Hitro ti bo žal za tole! Kaj pa misliš, kdo si!?"
Ustavil sem ga nekje med blebetanjem. Zdaj sem bil že popolnoma v nadrejenem položaju. To kar sem hotel, sem dosegel. Beseda se bo hitro razširila. Potrebno jo bo sicer še potrdit, a začetek je odličen. "Slovenj Gradčan sem. Mislim, da nas je nekaj tu. Poznaš kakšnega?"
Ko je adamovo jabolko zdrsnilo gor in dol po njegovem vratu, medtem ko je pogoltnil slino, sem še zadnič zarenčal: "Jaz ne čistim!"

Kri se lahko da tudi drugače

Medtem ko mi je mlad medicinski tehnik pumpal kri po cevki v vrečko, ter sem gledal SOSEDA, ki je prav tako krvavel v dobrodelne namene, sem nadaljeval brskanje po spominu izpred desetih let, ki se mi je prikradel že četrt ure pred tem, ko smo s HADom in PiROMANOM ravno oddajali prijavnice. Spomin je občasno prekinjala le silhueta luštne mlade medicinske sestre, ki se je gibala po prostoru in ob kateri sem začutil, da je v meni očitno še vedno dovolj krvi, da lahko preplavi eksterne dele telesa.
Za vekami sem videl...

Lesena miza za katero smo sedeli, je bila postavljena na dvignjeni ploščadi sredi manjšega lokala. Prostor je bil poln slik in okrasov, ki so v škotskem ambijentu pripomogli k temu, da nisi mogel dobro preceniti kakšno je v resnici število gostov.
Še utrujen od vožnje, sem sedel na robu klopi in grel svoje pivo z roko, zagrenjen ob misli, da so vsi ostali že daleč pred mano s pijančevanjem.
Slabo. To je vedno slabo. Lovit pijanost, medtem ko se ostali že odsotno nasmihajo bedastim komentarjem, ni bila nikoli moja dobra plat. Prenesem preveč alkohola in nekako ne znam pit bolj hitro kot sicer.
Prisedel je, brez da bi vprašal ali mu je to dovoljeno. Očitno mu je bilo dovolj dejstvo, da se poznamo in da smo pred leti hodili po istih poteh. Dolgi zamaščeni lasje in oblačila vojaških barv so dajala vedet njegovo poreklo tudi tujcu, čeprav je telo spretno skrivalo njegovo ljubezen do igle in obolelosti za Hepatitisom C. Celo jaz sem bil presenečen, da ima ta svinja še vedno več kilogramov od mene.
Napaka, ki jo je storil s tem, ko je prisedel, mu je bila spregledana, vendar pa to očitno ni bilo dovolj. Treba je bilo silit. Treba je bilo spraševat in se celo dotikat moje roke. Ko sem ga z besedo poskušal odslovit od mize, pa je storil drugo napako. Te mu nisem več spregledal. Čas je bil, da spravim ven malo stresa.
Njegov zamah je bil natančen, pest je letela v smeri moje brade, vendar pa je bila sila dosti prešibka, da se ji ne bi uspel izmakniti. Bes, ki me je zgrabil, ko sem mu zvil roko in ga prijel za lase, je bil tako enormen, da sem se za trenutek celo vprašal ali je upravičen.
Nehal sem se spraševati, ko je kljub temu, da se mu je glava zaletavala v stole, ko sem ga za lase po tleh vlekel proti izhodu, idiot še vedno poskušal žalit skozi zaenkrat še cela usta. Pot do izhoda se je spraznila v trenutku. Med ljudmi so bili pomešani tudi njegovi prijatelji, vendar kaj posebnega od njih nisem pričakoval.
Pred vhodom, sva obstala na majhnih stopnicah, zavarovanih z ograjo, ki naj bi preprečila, da bi kdo pozabil, da je takoj pred lokalom cesta. Tudi jaz nisem pozabil, a ko sem ga vzdignil in vrgel čez ograjo resnično nisem pogledal najprej levo in desno. Nemudoma za topim pokom, ko je s hrbtom udaril ob asfalt, je sledil še en pok udarcu avtomobila, ki je pripeljal ravno v tistem trenutku. Hitrost ni mogla biti velika, saj je prasca odkotalilo le nekaj metrov.
Tako jaz, kot voznik, sva mirno stala nekaj trenutkov, polna pričakovanja nad nadaljevanjem. Hotel sem že predlagati stavo, ko se je spet začel premikati. Heroin je dober analgetik, mater da mu jebem.
Zakorakal sem po stopnicah navzdol in se postavil pred njega, ko je končno spet stal na nogah. Voznik avtomobila ni imel posebnih idej o posredovanju, prav tako pa so očitno čutili gosti lokala, saj so nemo strmeli v dogajanje, navajeni podobnih situacij.
"Ubil te bom", je bila prva izjava, ki jo je še uspel izreči preden sem ga dvakrat udaril, da se je ponovno usul po tleh. Najprej levi, rahel direkt, da zavibrira in spravi iz ravnotežja, nato desni, močnejši, da vzdigne s tal in podre. Nisem tolkel s silo, hotel sem le, da obleži. Jeza se mi je že pomirila, ko se je kotalil pred avtomobilom.
Vstal je še najmanj trikrat, vsakič z vedno bolj razbitim obličjem in se postopoma spreminjal v drugega človeka. Ustnic nisi več videl, ličnici pa sta sevali v širokih razpokah ter kazali jezik. Oči kot breskvi, skozi katere je lahko razločeval le še svetlobo in sence. Vzdržljivost, ki sem jo redko videl. Krvi je bilo dovolj, da bi jo lahko pakirali in zamrznili. Šele, ko sem zakoračil naprej, da bi ga pohodil in končal agonijo, ki me je začenjala dolgočasit, so predme stopili njegovi prijatelji in me prosili, da neham.
Odstranili so ga še preden se je privlekla policija. Miren, ker sem vedel, da voznik ne bo gobcal, sem se začel gledati po rokah. Bila je njegova kri, jaz nisem bil niti odrgnjen. Za okužbo s hepatitisom, bi se mu krvavo oddolžil.

Ko mi je tehnik izvlekel iglo, sem se malo bled vzdignil s stola, in vedel sem, da nihče od čakajočih zunaj ne razume, od kod takšno zadovoljstvo na mojem obrazu. ZLOBA me je sicer opomnila na barvo stene, ki se je risala čez moja lica, a nasmeh in besede so jo hitro pomirile.
Čist sem. Kljub vsem fightom in kurbam. Kljub temu, da sem bedaku puščal kri.

Kot ponavadi,

sem samo v opetih bokserkah sedel na postelji, ter užival v dejstvu, da sem spet doma, saj je to zame redkost. Nedelja, pozno popoldne, od doma pa sem odšel že v petek. Malo za tem, ko je odšla ona.
Ko je vstopila v sobo, sem sicer čutil neko napetost, vendar je bila ta zadnje čase pogosto prisotna in se nisem več posebej oziral nanjo. Bili so še bolj pestri meseci kot ponavadi, tako da sem bil skoraj slep za njeno nervozo in sumničavost.
Stopila je do postelje in ko sem že mislil, da se mi bo pridružila, je le stegnila roko in položila listek na odejo. Majhen bel listek, takšen za opomnike. Kratek oster pogled, tik preden se je obrnila in odkorakala iz sobe, me ni pripravil na šok, ki sem ga doživel, ko sem prebral z roko napisan tekst.
Vročina v glavi je naraščala prav tako hitro kot pritisk in razen misli, ki so mrzlično iskale pojasnitev, se v meni ni zganilo nič. Ne strah, ne sram. Presenečenje je bilo preveliko, da bi lahko čustva sledila umu.
Kako je to mogoče? In pomembneje, ali bi bilo možno, da je zoper mene uporabila trike, katere sem jo jaz naučil!?
Vedel sem, da je to konec zgodbe, ki je pisala skoraj tretjino mojega življenja. Tega mi ne bo odpustila. In prav je tako! Ženske, ki bi kljub temu ostala, jaz ne bi hotel imeti. Ljudje brez hrbtenice se mi upirajo, in ob meni nimajo kaj iskati.
Težko je bilo stopiti ven, in sesti poleg nje. Ljubše bi mi bilo, če bi kričala ali celo jezno udrihala po meni. Tišina in njen mrtev pogled sta mi dala vedeti, da se je že odločila. Da bodo vse moje besede zaman.
In sploh, saj ni bilo kaj reči. Listek, ki je nosil dokaz, da sem jo varal, sem vrgel na mizico med nama in si nemo prižgal cigaret. Ko sem pomislil, da bi tajil in se poskušal izvleči iz tega sranja, sem se zagabil samemu sebi. Ne bom. Toliko sem ji dolžan. Resnico. Ali vsaj del resnice. Toliko, kot bo lahko zdržala.
In medtem, ko sem ji pojasnjeval, ter gledal kako ji solze polzijo po licu, se mi je trgalo srce. Prasec. Ampak ne prasec zato, ker sem jo prevaral, temveč zato, ker se nisem potrudil toliko, da tega ne bi ugotovila.
Samo varanje ni imelo z mojimi čustvi do nje čisto nič. Ljubil sem jo. Kolikor sploh lahko ljubim nekoga. To je bil samo seks. Norenje človeka, ki je predolgo stal na miru.
Nikoli mi ni žal za svoja dejanja. Vendar mi je bilo žal, da sem jo prizadel. Še danes mi je.
Zaključila sva iskreno. Odgovarjal sem brez zadržkov. Odgovarjal človeku, ki si zasluži več kot prazne laži. Več kot tolažbo in tajenje. Zamolčal sem detajle, ki ne bi prinesli ničesar, le ponižali bi jo in poslabšali celotno situacijo. Tako je to noč še spala ob meni v postelji. Kar ne bi, če bi ji povedal, da sem zadnji dve noči spal v tuji. V troje.

Samozavest, pride z resnico.

Takrat, ko se umakne strah in se soočiš z realnostjo, zavržeš upe in ohraniš morda le želje. Plaši lahko le še smrt, minljivost lastnega telesa, ki se stara v ogledalu, popolnoma neposlušno ukazom uma, prepričanega v to, da lahko živi večno. Če te ne plaši niti smrt, potem po fazi popolne praznine, skoraj utrujajoče v svoji brezčutnosti, nastopi trenutek, ko se dvigneš nad bedo starega sebe in ti zažarijo oči. Ponosen, živ, velik. Sam.
Spomnim se, kako sem nekoč gledal skozi okna hiš, mimo katerih sem hodil ponoči, in poskušal brati ljudem z ustnic, v upanju, da mi bodo povedali svoje zgodbe. Zgodbe, ki bodo šle skupaj z idiličnimi slikami družin v svetlih kuhinjah. Iskal sem podobnosti, zaradi katerih bi se lahko vsaj za trenutek, vsaj dokler me koraki ne odnesejo mimo okna, zlil z njimi.
Tako kot svetloba luči, se je tudi občutek varnosti, ki sem si ga prilagal med svojim pogledom, umaknil temi in mrzlemu vetru ceste, ki me je peljala do naslednje hiše. Do naslednje zgodbe pod rumenimi kuhinjskimi lučmi.
In nekje med potjo, sem ugotovil, da je moja zgodba drugačna. Da sem jaz tisti, ki daje občutek varnosti drugim. Tistim, ki prav tako hodijo med hišami tujcev, ter sanjajo o rdečem pesku in krikih življenja, ki se rojeva v trenutkih smrti.
Da ne spadam pod soj luči, temveč v mrak, sence v katerih sem se vzgajal. Temo, v kateri sem svoboden, prost prilagajanja in laži, potrebnih ljudem, ki ne morejo živeti z resnico.
Našel sem družino med rjuhami postelj, ki so še vedno dišale po nekom drugem. Pomirjujoč dotik ženskih rok, ki sem jih željno pustil božati moje telo, so mi vedno znova dajale vse, kar sem si zaželel. Za trenutek. Kratek moment v katerem sem nabiral moči in spočil utrujeno telo.
Ostala je samota. Ta ne bo nikoli izginila. Ne v objemu ženske, ne v dotiku moje roke z otroškimi lasmi. Nikoli, ker je del mene. Ker je tam vedno bila. Ker tja spada.
Ponosen na to kdo sem. Ponosen na mesto od koder izhajam. Ponosen, da še živim. Ponosen toliko, da se oči umikajo pogledu, ki srepo zre predse, medtem ko zahteva davek, ki mu pripada.
Morda nisem veliko, a to kar je, živi. V mestu, ki ne oprošča šibkosti. Med ljudmi, ki spoštujejo le moč. Med hišami, ki ne odpirajo oken.

"Moral sem",

je napisal, "čas je bil, in to ni imelo zveze z vami. Jaz sem svojo pot zaključil, vidva jo šele začenjata. In prav je, da jo prehodita sama!"
V pismu, ki ga ni nikoli napisal, mi je še rekel, da naj nikoli ne pozabim kdo sem, in kdo so ljudje, ki morajo ostati center moje pozornosti, ne glede na to, kako daleč od njih bom taval. In ko je na novo leto, pred 24 leti umrl, je bilo to največje darilo, ki mi ga je lahko dal.
Dal mi je možnost, da postanem človek in hodim s pokončno brado, ponosen na vsako sekundo, ki sem jo z muko uspel preživeti. Prisilil me je, da sem se zavedel, koliko zares pomenijo ljudje, ki jih ljubim, in mi pomagal, da sem se naučil najpomembnejše resnice v življenju. Dejstva, da sem vreden toliko, kot si bom sam priboril.
In v pismu, ki sem ga pisal jaz, pa mu ga nisem imel kam poslati, sem mu napisal, da razumem. Da vem. Da sem mu hvaležen in, da poznam težo daru, ki mi ga je dal.
Napisal sem, da so nekateri njegovi prijatelji, danes moji prijatelji. In ne zaradi njega, temveč zaradi mene. Ker v meni vidijo podobno, kot so videli v njem.
Da hodim med ljudmi s prav tako ponosnim, skoraj arogantnim izrazom na obrazu, kot je hodil on. Da sem si to prislužil. Prislužil s tisoč brazgotinami, ki sem jih dobil, ker nikoli nisem odstopil od tistega, v kar sem verjel.
Tisto najpomembnejše, kar sem mu želel napisati, pa je bilo to, da kljub temu, da ga ni, imam družino. Sestro, ki je najboljše kar je prinesel na ta svet in, ki me spomni nanj vsako sekundo mojega življenja, ter prijatelje, ki jih neskončno cenim in mi je v čast, vsakič ko preživljajo čas z mano. Družino, ki ji za novo leto ne rabim pisati, temveč jih lahko poljubim in pogledam v oči.
Nekdo mi je rekel, da se tej družini ne rabim toliko dokazovati, da vedo kako jih cenim. Jaz pa mislim, da ne glede na to, kako zelo bi se trudil, ne bom nikoli mogel pokazati, koliko mi v resnici pomenijo.