Nekoč sem bral članek o moških, ki veliko ali pa preveč gledajo pornografijo, ter se jim začne to odražati v vsakdanjem življenju tako, da ne morejo več normalno seksat. Ali pa sploh ne seksajo več, temveč vedno znova bulijo v ekran in si z roko vlačijo tiča.
Menda jim realnost več ne more pričarati tistega, kar jim ustrežljiva deklica ali dve na malem ekranu. Kljub temu, da čisto direktno z njo ali njima uživa nekdo drug. V mislih so te ženske njegove in zadovoljujejo njega.
Približek popolnosti ali pa velika razsipnost torej polagoma večata mejo potešitve in tako želje postajajo vedno večje. Slej kot prej postanejo nedosegljive. Nič jih ne more več uresničiti. Sreča je vedno en korak stran.
Že pred leti sem ugotovil, da moram začeti ceniti majhne stvari. Malenkosti, ki jih spregledam v vsakdanu, navidez nepomembne sekunde mojega dokaj razsipnega življenja. Povedano na kratko, začeti moram znova, saj se dolgočasje, ki ga čutim že odkar pomnim, veča in mi najeda, ter so meje, ki jih prestopam, da bi odgnal to dolgočasje, čedalje bolj kritične.
Tisto, kar je nekoč pustilo občutek potešenosti, danes ne dvigne niti utripa. Kar je nekoč povzročilo izbruh adrenalina in vročino, ki butne v obraz, kot rdečica mlade punce, ki so jo zalotili z očmi na moškem razporku, me danes pušča hladnega in ne zmoti puste mirnosti.
Ni več vročice sobotne noči, ni več mravljincev ob dotiku roke z roko, medtem ko strmiš v filmsko platno in upaš, da se trenutek ne bo nikoli končal. Ni več strahu pred bojem, ni več želje po samopotrjevanju. Ni več občutka, da živiš.
Če si bil nervozen in napet, ko si prvič spal z žensko, se je ta občutek razblinil v ravnodušnost najkasneje takrat, ko si spal s dvema hkrati. Če si se v otroštvu sramežljivo obračal stran na moški toaleti in se v puberteti spraševal, ali imajo tvoji prijatelji večjega od tebe, ter ali boš dovolj moža za punco, o kateri si sanjaril vsak večer in med poukom, sta se ta dvom in sramežljivost izgubila nekje med rjuhami na katerih si si s prijatelji delil plačano ali prostovoljno ljubezen.
Na enak način je izgubilo smisel in zanimivost vse ostalo. Fight postane enak prejšnjemu. Pospešek na motorju vedno isti. Celo veter se zdi kot, da zmeraj piha v isto smer in nese padalo vedno enako daleč.
Torej je čas, da začnem znova. Čas, da začnem z majhnimi stvari, dokler ne bodo velike spet zgledale ogromne. Se stradam tako dolgo, da bo kruh spet božanski meso pa se bo zdelo kot uresničitev sanj. Mežim dokler ne bo jutranje sonce spet zaslepilo moje oči.
Vsaj poizkusim lahko.
ponedeljek, 11. februar 2008
Nazaj k risalni deski.
Avtor Fish ob 22:29
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
It is a (t)horny path you are treading. I wish you the best of luck.
ufff, a se mi samo zdi, a si res in 'da mood' za Spremembe...
Nisem hotel biti tako expliciten. Drgač si pa zadel...
Objavite komentar