sobota, 16. februar 2008

Sprememba bivališča....I moved

Po skoraj tričetrt leta na Blogspotu, sem se na priporočilo in s pomočjo prijateljev, kot naprimer Zlobe in predvsem Piromana, ki je namesto mene opravil večino dela, preselil na Siol.
Blog torej odslej najdete na naslovu http://fishizem.blog.siol.net, kjer se nespremenjen nadaljuje.

The blog has moved to a new location written above. Only the location has changed, everything else remains the same. I'll try to write in English from time to time thou.

ponedeljek, 11. februar 2008

Nazaj k risalni deski.

Nekoč sem bral članek o moških, ki veliko ali pa preveč gledajo pornografijo, ter se jim začne to odražati v vsakdanjem življenju tako, da ne morejo več normalno seksat. Ali pa sploh ne seksajo več, temveč vedno znova bulijo v ekran in si z roko vlačijo tiča.
Menda jim realnost več ne more pričarati tistega, kar jim ustrežljiva deklica ali dve na malem ekranu. Kljub temu, da čisto direktno z njo ali njima uživa nekdo drug. V mislih so te ženske njegove in zadovoljujejo njega.
Približek popolnosti ali pa velika razsipnost torej polagoma večata mejo potešitve in tako želje postajajo vedno večje. Slej kot prej postanejo nedosegljive. Nič jih ne more več uresničiti. Sreča je vedno en korak stran.
Že pred leti sem ugotovil, da moram začeti ceniti majhne stvari. Malenkosti, ki jih spregledam v vsakdanu, navidez nepomembne sekunde mojega dokaj razsipnega življenja. Povedano na kratko, začeti moram znova, saj se dolgočasje, ki ga čutim že odkar pomnim, veča in mi najeda, ter so meje, ki jih prestopam, da bi odgnal to dolgočasje, čedalje bolj kritične.
Tisto, kar je nekoč pustilo občutek potešenosti, danes ne dvigne niti utripa. Kar je nekoč povzročilo izbruh adrenalina in vročino, ki butne v obraz, kot rdečica mlade punce, ki so jo zalotili z očmi na moškem razporku, me danes pušča hladnega in ne zmoti puste mirnosti.
Ni več vročice sobotne noči, ni več mravljincev ob dotiku roke z roko, medtem ko strmiš v filmsko platno in upaš, da se trenutek ne bo nikoli končal. Ni več strahu pred bojem, ni več želje po samopotrjevanju. Ni več občutka, da živiš.
Če si bil nervozen in napet, ko si prvič spal z žensko, se je ta občutek razblinil v ravnodušnost najkasneje takrat, ko si spal s dvema hkrati. Če si se v otroštvu sramežljivo obračal stran na moški toaleti in se v puberteti spraševal, ali imajo tvoji prijatelji večjega od tebe, ter ali boš dovolj moža za punco, o kateri si sanjaril vsak večer in med poukom, sta se ta dvom in sramežljivost izgubila nekje med rjuhami na katerih si si s prijatelji delil plačano ali prostovoljno ljubezen.
Na enak način je izgubilo smisel in zanimivost vse ostalo. Fight postane enak prejšnjemu. Pospešek na motorju vedno isti. Celo veter se zdi kot, da zmeraj piha v isto smer in nese padalo vedno enako daleč.
Torej je čas, da začnem znova. Čas, da začnem z majhnimi stvari, dokler ne bodo velike spet zgledale ogromne. Se stradam tako dolgo, da bo kruh spet božanski meso pa se bo zdelo kot uresničitev sanj. Mežim dokler ne bo jutranje sonce spet zaslepilo moje oči.
Vsaj poizkusim lahko.

sreda, 6. februar 2008

V čevljih tistega, ki me je naredil.

Kot otrok nisem najbolj dojemal življenja, ki ga je živel moj oče. Obleka, kravata, zloščeni čevlji in vonj po tobaku ter žganih pijačah so bili le domač priokus spomina na varnost, ki jo je nudila močna moška prisotnost.
Ko sem pozneje mislil nanj in na stil življenja, ki ga je vodil, mi je vedno bolj ostajal le ta priokus, sploh glede na to, da je moja pot vodila v popolnoma nasprotno smer.
Že tako ali tako moram priznati, da mi je bila od nekdaj odvratna misel na redno delo, zaposlitev in sploh kakršnokoli pogodbeno zavezo drugemu človeku ali podjetju, ki se je še dodatno povezovala z občutkom, da je takšno življenje počasno, dolgočasno in nevredno svobodnega človeka.
Nemalokrat sem zavrnil možnost tudi bolje plačanega dela, ker je smrdelo po ponižanju, podrejenosti in občutku, da bi se s tem prodal. Ker bi moral podpisati papir, na katerem piše, da sem pristal na obveznosti in sem jih voljan izpolniti.
In, da ne bo napačnih idej, marsikaj sem pripravljen storiti za dovolj denarja. Celo stvari, katere večina kategorično zavrača. Nemoralne, okrutne, podle stvari. Pravzaprav, sem za zadostno vsoto denarja pripravljen storiti karkoli.
A za to obstaja razlog. In ta je svoboda. Neodvisnost. Finančna neodvisnost, ki vodi do popolne neodvisnosti. S dovolj denarja, se ne rabim podrejati nikomur, nikoli in nikjer.
Kljub očitni nezmožnosti prenašanja avtoritete, jasni asocialnosti, nekontroliranemu temperamentu in dejstvu, da sem popolnoma brez moralnih in etičnih vrednot, da ne omenjamo tega, da mi izraz "človeške pravice" pomeni ravno toliko kot krščanski agent CIE Osama Bin Ladnu, pa sem nekaj le podedoval po svojem pokojnem očetu. No, dve stvari. Slab vid in žilico za podjetnost. Da tudi jaz konstantno razbijam avtomobile zaradi neprilagojene hitrosti je gotovo naključje brez dedne povezave.
In ta podjetnost me je sedaj pripeljala do točke, ko sem stopil čez samega sebe in zapisal svoje ime na list papirja, ki ima v naslovu besedici "pogodba" in "zaposlitev".
Vem, tudi sam se sramujem in tega si ne bom nikoli odpustil. A glede na to, da vse ostale opcije dobrega zaslužka nosijo določene stranske učinke in, da se počutim dokaj starega za ponoven obisk zaprtih prostorov in kovinskih kletk, je to prvi korak do končne neodvisnosti.
A ne govorim o pokojnini ali čem podobnem. Tisti, ki sanjarite o rednem dohodku iz naslova pokojnine ali pridno varčujete v sklade in si gradite imaginarne stebre, ki naj bi vas nekoč hranili, ste v mojih očeh reveži, ki bodo zavrgli svoje življenje, ter ga zaključili bedno in žalostno.
Ne ne, morda sem obul čevlje tistega, ki me je naredil, a hodil ne bom po njegovih stopinjah.
To je le začetek, konec pa je odvisen od mene. In cilj je jasen ter dosegljiv. Predvsem pa dovolj blizu, da ga bo še vredno uživati.