Sprememba bivališča....I moved

Po skoraj tričetrt leta na Blogspotu, sem se na priporočilo in s pomočjo prijateljev, kot naprimer Zlobe in predvsem Piromana, ki je namesto mene opravil večino dela, preselil na Siol.
Blog torej odslej najdete na naslovu http://fishizem.blog.siol.net, kjer se nespremenjen nadaljuje.

The blog has moved to a new location written above. Only the location has changed, everything else remains the same. I'll try to write in English from time to time thou.

Nazaj k risalni deski.

Nekoč sem bral članek o moških, ki veliko ali pa preveč gledajo pornografijo, ter se jim začne to odražati v vsakdanjem življenju tako, da ne morejo več normalno seksat. Ali pa sploh ne seksajo več, temveč vedno znova bulijo v ekran in si z roko vlačijo tiča.
Menda jim realnost več ne more pričarati tistega, kar jim ustrežljiva deklica ali dve na malem ekranu. Kljub temu, da čisto direktno z njo ali njima uživa nekdo drug. V mislih so te ženske njegove in zadovoljujejo njega.
Približek popolnosti ali pa velika razsipnost torej polagoma večata mejo potešitve in tako želje postajajo vedno večje. Slej kot prej postanejo nedosegljive. Nič jih ne more več uresničiti. Sreča je vedno en korak stran.
Že pred leti sem ugotovil, da moram začeti ceniti majhne stvari. Malenkosti, ki jih spregledam v vsakdanu, navidez nepomembne sekunde mojega dokaj razsipnega življenja. Povedano na kratko, začeti moram znova, saj se dolgočasje, ki ga čutim že odkar pomnim, veča in mi najeda, ter so meje, ki jih prestopam, da bi odgnal to dolgočasje, čedalje bolj kritične.
Tisto, kar je nekoč pustilo občutek potešenosti, danes ne dvigne niti utripa. Kar je nekoč povzročilo izbruh adrenalina in vročino, ki butne v obraz, kot rdečica mlade punce, ki so jo zalotili z očmi na moškem razporku, me danes pušča hladnega in ne zmoti puste mirnosti.
Ni več vročice sobotne noči, ni več mravljincev ob dotiku roke z roko, medtem ko strmiš v filmsko platno in upaš, da se trenutek ne bo nikoli končal. Ni več strahu pred bojem, ni več želje po samopotrjevanju. Ni več občutka, da živiš.
Če si bil nervozen in napet, ko si prvič spal z žensko, se je ta občutek razblinil v ravnodušnost najkasneje takrat, ko si spal s dvema hkrati. Če si se v otroštvu sramežljivo obračal stran na moški toaleti in se v puberteti spraševal, ali imajo tvoji prijatelji večjega od tebe, ter ali boš dovolj moža za punco, o kateri si sanjaril vsak večer in med poukom, sta se ta dvom in sramežljivost izgubila nekje med rjuhami na katerih si si s prijatelji delil plačano ali prostovoljno ljubezen.
Na enak način je izgubilo smisel in zanimivost vse ostalo. Fight postane enak prejšnjemu. Pospešek na motorju vedno isti. Celo veter se zdi kot, da zmeraj piha v isto smer in nese padalo vedno enako daleč.
Torej je čas, da začnem znova. Čas, da začnem z majhnimi stvari, dokler ne bodo velike spet zgledale ogromne. Se stradam tako dolgo, da bo kruh spet božanski meso pa se bo zdelo kot uresničitev sanj. Mežim dokler ne bo jutranje sonce spet zaslepilo moje oči.
Vsaj poizkusim lahko.

V čevljih tistega, ki me je naredil.

Kot otrok nisem najbolj dojemal življenja, ki ga je živel moj oče. Obleka, kravata, zloščeni čevlji in vonj po tobaku ter žganih pijačah so bili le domač priokus spomina na varnost, ki jo je nudila močna moška prisotnost.
Ko sem pozneje mislil nanj in na stil življenja, ki ga je vodil, mi je vedno bolj ostajal le ta priokus, sploh glede na to, da je moja pot vodila v popolnoma nasprotno smer.
Že tako ali tako moram priznati, da mi je bila od nekdaj odvratna misel na redno delo, zaposlitev in sploh kakršnokoli pogodbeno zavezo drugemu človeku ali podjetju, ki se je še dodatno povezovala z občutkom, da je takšno življenje počasno, dolgočasno in nevredno svobodnega človeka.
Nemalokrat sem zavrnil možnost tudi bolje plačanega dela, ker je smrdelo po ponižanju, podrejenosti in občutku, da bi se s tem prodal. Ker bi moral podpisati papir, na katerem piše, da sem pristal na obveznosti in sem jih voljan izpolniti.
In, da ne bo napačnih idej, marsikaj sem pripravljen storiti za dovolj denarja. Celo stvari, katere večina kategorično zavrača. Nemoralne, okrutne, podle stvari. Pravzaprav, sem za zadostno vsoto denarja pripravljen storiti karkoli.
A za to obstaja razlog. In ta je svoboda. Neodvisnost. Finančna neodvisnost, ki vodi do popolne neodvisnosti. S dovolj denarja, se ne rabim podrejati nikomur, nikoli in nikjer.
Kljub očitni nezmožnosti prenašanja avtoritete, jasni asocialnosti, nekontroliranemu temperamentu in dejstvu, da sem popolnoma brez moralnih in etičnih vrednot, da ne omenjamo tega, da mi izraz "človeške pravice" pomeni ravno toliko kot krščanski agent CIE Osama Bin Ladnu, pa sem nekaj le podedoval po svojem pokojnem očetu. No, dve stvari. Slab vid in žilico za podjetnost. Da tudi jaz konstantno razbijam avtomobile zaradi neprilagojene hitrosti je gotovo naključje brez dedne povezave.
In ta podjetnost me je sedaj pripeljala do točke, ko sem stopil čez samega sebe in zapisal svoje ime na list papirja, ki ima v naslovu besedici "pogodba" in "zaposlitev".
Vem, tudi sam se sramujem in tega si ne bom nikoli odpustil. A glede na to, da vse ostale opcije dobrega zaslužka nosijo določene stranske učinke in, da se počutim dokaj starega za ponoven obisk zaprtih prostorov in kovinskih kletk, je to prvi korak do končne neodvisnosti.
A ne govorim o pokojnini ali čem podobnem. Tisti, ki sanjarite o rednem dohodku iz naslova pokojnine ali pridno varčujete v sklade in si gradite imaginarne stebre, ki naj bi vas nekoč hranili, ste v mojih očeh reveži, ki bodo zavrgli svoje življenje, ter ga zaključili bedno in žalostno.
Ne ne, morda sem obul čevlje tistega, ki me je naredil, a hodil ne bom po njegovih stopinjah.
To je le začetek, konec pa je odvisen od mene. In cilj je jasen ter dosegljiv. Predvsem pa dovolj blizu, da ga bo še vredno uživati.

Vre

Dovolj!
Po tednu dni depresije, ki je situacijo v kateri se nahajam samo še slabšala, saj sem vlekel nase vso smolo tega sveta, mi je dovolj. Kot, da ni dosti sama beda nekega poštenega, normalnega dela in truda, ki tako ali tako ni nikoli nagrajeno, temveč postavlja človeka le v podrejen položaj, v katerem se zdi, da je dolžan ustrezati bolj in bolj, kriteriji pa neumorno rastejo, mi je sreča ta vikend obrnila hrbet in pokazala zobe.
Namesto mirnega, pijanega petkovega večera, z vključenim popivanjem, ostalimi opojnimi substancami in lepo žensko ob strani, sem jo gledal od daleč in se celo noč prerival s gručami pijanih, retardiranih in pobesnelih fantkov, ki se ne zavedajo kakšne so lahko posledice konca moje potrpežljivosti, bog ne daj še kakšnega vmešanja ostalih.
Namesto dobrega sobotnega žura v Ljubljani, sem kot stekel pes čakal Dars, da me je zvlekel iz Trojanskega predora, v katerem mi je odpovedal avto. Avto seveda ni bil moj, temveč sem ga vzel prijatelju, ker mi je intuicija govorila, da bo nekaj narobe in nisem hotel vzeti svojega. Intuicija je bila pravilna, le narobe sem jo razumel.
In namesto finega nedeljskega popoldneva pred televizijo, umirjen in stuširan po utrudljivem treningu, sem se trudil molčat in postavit telo v pozo, v kateri me natrgane kolenske vezi, ki sem jih staknil med sparingom, ne bi pripravile do kričanja.
Vsakič, ko sem poskušal svoje življenje peljati na drug tir in ga prilagoditi oz., bolje rečeno prirediti normam normalnega, se je zgodila ista stvar. Tako življenje kot ljudje me je popljuvalo in me vztrajno zavračalo.
Edini zaključek, ki ga lahko potegnem iz tega je, da mi takšno življenje ni namenjeno. In zdaj, bom ta namig še zadnjič v življenju upošteval, ter nehal sanjariti o čem drugem.
Živel bom tako kot znam. In storil isto kot so storili ostali. Poskrbel zase in se poscal na ostale. Depresije je konec. Spet sem besen. Spet sem jaz.
Besede "služba", pa priporočam, da se na tem blogu ali v moji bližini ne uporabi.

Vrelišče je blizu

Vedno znova sem v življenju strmoglavljal nazaj proti dnu iz katerega sem se vzdignil, in skoraj se zdi, kot bi me nekaj poskušalo konstantno utrjevat, testirat in postavljat na prvo bojno črto, da bi se pripravil na tisti zadnji, glavni boj. Če je tako, potem me čaka težka borba, kajti preizkušnje so bile utrujajoče in neizprosne.
Mir, ni del mojega besednjaka in konec koncev ima tudi to svoje prednosti. Moja tri desetletja so bila vse drugo kot dolgočasna. Spoznal sem ljudi in doživel stvari, ki presegajo meje domišljije večine normalnih posameznikov. Večkrat sem se tolažil s tem, da tudi če umrem mlad, nisem zapravil svojega časa.
Vendar pa me moja pot pošteno utruja. Ni več tiste goreče zagnanosti s katero sem se upiral potezam nevidnega nasprotnika na šahovnici, ki jo živim. Vedno bolj stežka se spuščam v boj in se vedno hitreje umikam v svoj kot, da bi zajel sapo.
Morda je to karma, ki mi meče svojo rokavico v obraz, ter me sili v premlevanje vseh starih dolgov. Karkoli in kakorkoli že, morda je čas, da poravnamo račune.
In tako ponovno gledam torbe, ki kličejo po tem, da jih napolnim z oblekami in se odpravim. Naprej. Drugam.
Tako kot sem to počel nekoč. Zdi se kot, da je pretekla cela večnost, pa so le leta. V času, ko sem videl le cesto pred sabo in neskončne možnosti, ki jih prinaša s sabo. V času, ko sem kategorično odklanjal celo možnost, da bi kdajkoli dobil otroka, postal oče.
Še danes ne dajem obljub. Moja kri še vedno vreje. In še danes nisem našel miru. Moj dom ne obstaja.
In tako ponovno gledam torbe... Naprej. Drugam.

Toploto!

Pogrešam toploto! Mehek, topel jutranji zrak v katerem buhtijo vonjave pokošene zelenice in rose, ki jo obliva. Barve cvetja, rojenega v pomladnem soncu, kričečega brez kičastosti.
Pogrešam jutra, ko se nasmejan kljub vsakdanjim skrbem, poženem iz hiše, oblečen le v kapri in majico brez rokavov, ter vedno znova s skoraj otroškim pričakovanjem prižgem motor.
Tiste mravljince, ki mi jih povzročajo sunki osvežujočega vetra medtem ko privijam nečloveško silo po cesti proti kavi z mlekom.
Srečne poglede svojih prijateljev, ki majejo z glavami in srebajo vsak iz svoje skodelice, vsi polni enakih občutkov kot jaz.
Pogrešam pomlad. Ponovno rojstvo. Začetek novega, ki ti da občutek, da tudi ti začenjaš znova. Občutek, da ni nič tako sivo kot se je zdelo še nekaj mesecev nazaj.
Zato hočem stran. Daleč od te dežele, ki me duši s svojim mrazom. Zemlje, ki me mesece in mesece grabi za vrat z ledenimi rokami in mi daje občutek, da se bom utopil. Države, ki me obravnava kot, da sem gobav.
Pogrešam toploto! Ženske roke niso dovolj. Potrebujem še dotik narave. Objem sonca.

Na gnili strani Alp

V majhni državi in še manjšem mestu je živel fant po imenu Žajla. Žajla je bil živ in vročekrven fant, ki je slabo prenašal avtoriteto in splošno popularno neumnost ter retardiranost. Ker so drugi slabo prenašali njega, je večino časa preživel sam.
Njegov ponos pa hkrati ni posebno pozitivno vplival na njegove opcije preživljanja. Ker je želodec krulil, ga je bilo potrebno napolnit. Dela je bilo malo tako v regiji, kot v njegovem mestu, kar pa je bilo na voljo, bi pomenilo razumski in čustven konec za fanta njegovega karakterja.
Zato je Žajla počel vse, kar mu je prineslo kakšen tolar. Ker je bil iznajdljiv, hkrati pa drzen mali prasec, je njegov ugled rasel, njegovo ime pa seglo vedno dlje. Žajla je imel končno poln želodec, njegov ponos pa je ob tem ostal neokrnjen. Žajla je mislil, da je srečen. Na svoji poti, je Žajla našel celo prijatelje. Ljudi, ki so živeli podobno kot on in so razumeli njegova ravnanja. Ljudi, ki so ga imeli radi brez ampak ali če.
Nato pa je Žajla, nekje na preobratu tisočletja, spoznal dekle, ki mu je obrnila svet. Zaljubil se je do ušes in čez, ter našel muzo, ki mu je polnila misli tudi ponoči, ko je taval po ulicah.
Postala sta par in Žajla je naenkrat našel v sebi nov strah. Strah, da ga bodo zaprli in jo bo izgubil. Treba je bilo reagirati. V ihti zaljubljenosti, se je odločil. Spremenil bo svoje življenje. Požrl bo nekaj svojega ponosa in se prilagodil sistemu.
Žajla je zaprl vse pipice svojega dohodka in se spravil delat. Delal je vse, celo po kmetijah in v mrtvašnici. Delal je, kot da ne obstaja jutri. Prijatelji so ga gledali in molčali. Njihovi pogledi niso bili očitajoči. Bili so pomilujoči. Kot bi gledali nekoga, ki se je izgubil in morda ne bo našel poti nazaj.
Po nekaj letih bede in življenja iz dneva v dan, se je Žajla vpisal na univerzo. Odločil se je, da bo postal uspešen. Da bo napredoval po stopnicah, ki so zgrajene in odprte vsem. Toda Žajla se je zaračunal. Bil je slep.
In tako je Žajla, lačen in obupan, nekega dne požrl ves ponos, kar ga je še imel in kar ga ni odplaknilo z gnojem, ki ga je premetaval po kmetijah, ter odšel na Zavod za socialno skrbstvo.
Tam je prijazni teti, ki ga je bledo gledala čez pult češ, kaj pri vseh potencialnih kriminalcih pa ti počneš tukaj, povedal, da nima več sredstev za plačilo hrane in položnic, ter prosil za pomoč. Prosil je. Z vsako sekundo tišine, ki je nastala med njima, je umrl delček Žajle. Zlomila se mu je hrbtenica in ni več hodil. Plazil se je, tako kot ostali plazilci njegovega kova.
Teta, pa mu je mirno in vljudno povedala, da mu ne more in ne namerava pomagati. Da naj se izpiše s fakultete in gre na zavod za zaposlovanje, če preko študentskih del ne najde dovolj dela. Da naj neha fantazirati o boljšem jutri, temveč se raje sprijazni z usodo, pri čemer mu bo pomagala država in Zavod, ki mu bosta omogočila prijetno bivanje v peklu fabrike. Tam bo lahko skupaj s ostalimi prekletimi lizal tla tistih, ki mu bodo delili koščke, drobtinice pogače.
Žajla se je obrnil in se odplazil ven. Solze, ki so mu tekle po licih niso bile solze žalosti, temveč solze ponižanja. Solze razočaranja in bolečine, ki mu je bila prizadejana s posilstvom, katerega je pravkar nad njim izvedel sistem. Država, ki je nekoč prej, posilila njegovo družino. In medtem, ko se je spominjal, se je vedno bolj zavedal, zakaj se je nekoč odločil za pot, ki jo je tako dolgo hodil. Spomnil se je svoje družine in preteklosti, spomnil ponižanj in besa.
Žajla je spet začutil hrbtenico. Začutil je svojo vročo kri, ki mu je spet začela polniti mišice in divje poganjati srce, ki je nekoč tako rado bilo.
Vstal je, noge so ga spet nosile. "Nikoli več!" si je rekel in korakal naprej.

"Čakaj, a ni tvoja mama socialna delavka?", je vprašal fanta, medtem ko mu je v roke stisnil paketek, zavit v papir. "Ja, je. Zakaj?", je vprašal fant in mu podal zvitek denarja.
"Nič nič..." je rekel Žajla, "samo tako vprašam.", in z nasmehom na ustnicah zaprl okno avtomobila. "Nič nič...hehehe"

Jaz ne čistim!

Ker so me kljub moji vljudni prošnji, da naj me posadijo na zadnji sedež avtomobila, vseeno uklenjenega postavili v železno ozadje policijskega kombija, sem roke z lisicami zvlekel pod nogami in si, tik preden so se odprla vrata vozila, potisnil prst v grlo. Bruhnil sem po kovinski steni in se nasmejal policaju, ki je vedel, kaj ga čaka preden bo lahko zaključil s smeno.
Vstopili smo skozi vhodna vrata v recepcijo ter nemudoma nadaljevali hojo na dvorišče. Eden od policajev je samo podal nalog ječarju. Pričakovali so nas.
Ne glede na to kdo si, te občutek, da si pravkar izgubil vse pravice, udari kot težkokategornik. Od strahu, da bi se opazila panika, sem si prepeval celo pot do prehodne celice v kateri sem moral preživeti prvo noč. "Naša draga Lidija, že dolgo si v armiji....." Glede na to, da je bila ura že čez polnoč, do jutra ni manjkalo več dosti.

Vedel sem osnove, a izvedba je bila še pred mano. Vedelo se bo kdo sem in od kod prihajam, vendar zapor nosi druga pravila. Ugled ulice se hitro poruši, če ga nisi sposoben potrdit. Potrjevanje, pa te lahko stane marsičesa.
Jutro je prišlo pozno, po dolgi, prebujeni noči, a vseeno prehitro, kot bi pričakoval svojo lastno usmrtitev. Vrata celice so se odprla in prestavili so me v sobo, ki mi je bila namenjena. Prišel je čas dejanj. In priložnost se je nemudoma ponudila.
Nisem še pripravil postelje in se razgledal okrog sebe v dnevni svetlobi, ki je svetila skozi lino v steni, ko je vstopil paznik in še en moški, kateremu se je videlo, da je zapornik, a je kazal obnašanje zaposlenega, svobodnega.
Hitro sem skapiral, da je dežurni ujetnik, ki skrbi za čistočo in red skupnih prostorov ter razporeduje delo ostalim kaznjencem. Njegova funkcija je spominjala na paznikovo, z razliko, da on spi v celici medtem ko se paznik vlači po svoji ženi.
Tudi on je hitro skapiral, da bodo nastali problemi. S pogledom je nakazal pazniku naj počaka in se postavil pred mene.
"Čistit!", je rekel in, ko sem ga bledo pogledal, nadaljeval:" Vsak kaznjenec mora opravljat skupna dela, ki jih določam jaz. Delu se ne moreš izogniti, če pa se boš poskušal, ti bodo odvzete bonitete."
"Kakšne bonitete?", sem vprašal, nemudoma znerviran nad njegovim odnosom. To je bilo to. To je najboljši možen začetek. "V zaporu sem, ti pa meni o bonitetah. Še pomembneje, o delu! Se ti je zmešalo!?"
"Nov si, obnašaj se!", je poskušal reči ukazovalno, a ni uspel skriti presenečenja in pomislekov. Njegov pogled k pazniku je bil poln vprašanj. Meni pa se je smejalo. Malo od panike in malo od tega, da se mi je jebalo. Slabše ne more bit. Tudi samica ima svoje prednosti. Dolgočasna, a varna.
Odločil sem se. Zdaj ali nikoli.
Stopil sem korak naprej, na kar sta podzavestno odreagirala z majhnim umikom. Skozi stisnjene zobe sem zarenčal:" Spizdi špecar!"
Nista si še opomogla od šoka, ko sem z normalnim, hladnim glasom in pogledom nadaljeval: "Najdi si druge delavce, z mano pa se ne pogovarjaj več. Jebem tebe in tvoje bonitete."
Ko se je zbral, je osamljen, saj je paznik nemo opazoval dogajanje, živčno začel pljuvati besede. " Sploh ne veš kaj počneš! Pa kaj ti misliš, kdo sem!? Hitro ti bo žal za tole! Kaj pa misliš, kdo si!?"
Ustavil sem ga nekje med blebetanjem. Zdaj sem bil že popolnoma v nadrejenem položaju. To kar sem hotel, sem dosegel. Beseda se bo hitro razširila. Potrebno jo bo sicer še potrdit, a začetek je odličen. "Slovenj Gradčan sem. Mislim, da nas je nekaj tu. Poznaš kakšnega?"
Ko je adamovo jabolko zdrsnilo gor in dol po njegovem vratu, medtem ko je pogoltnil slino, sem še zadnič zarenčal: "Jaz ne čistim!"

Kri se lahko da tudi drugače

Medtem ko mi je mlad medicinski tehnik pumpal kri po cevki v vrečko, ter sem gledal SOSEDA, ki je prav tako krvavel v dobrodelne namene, sem nadaljeval brskanje po spominu izpred desetih let, ki se mi je prikradel že četrt ure pred tem, ko smo s HADom in PiROMANOM ravno oddajali prijavnice. Spomin je občasno prekinjala le silhueta luštne mlade medicinske sestre, ki se je gibala po prostoru in ob kateri sem začutil, da je v meni očitno še vedno dovolj krvi, da lahko preplavi eksterne dele telesa.
Za vekami sem videl...

Lesena miza za katero smo sedeli, je bila postavljena na dvignjeni ploščadi sredi manjšega lokala. Prostor je bil poln slik in okrasov, ki so v škotskem ambijentu pripomogli k temu, da nisi mogel dobro preceniti kakšno je v resnici število gostov.
Še utrujen od vožnje, sem sedel na robu klopi in grel svoje pivo z roko, zagrenjen ob misli, da so vsi ostali že daleč pred mano s pijančevanjem.
Slabo. To je vedno slabo. Lovit pijanost, medtem ko se ostali že odsotno nasmihajo bedastim komentarjem, ni bila nikoli moja dobra plat. Prenesem preveč alkohola in nekako ne znam pit bolj hitro kot sicer.
Prisedel je, brez da bi vprašal ali mu je to dovoljeno. Očitno mu je bilo dovolj dejstvo, da se poznamo in da smo pred leti hodili po istih poteh. Dolgi zamaščeni lasje in oblačila vojaških barv so dajala vedet njegovo poreklo tudi tujcu, čeprav je telo spretno skrivalo njegovo ljubezen do igle in obolelosti za Hepatitisom C. Celo jaz sem bil presenečen, da ima ta svinja še vedno več kilogramov od mene.
Napaka, ki jo je storil s tem, ko je prisedel, mu je bila spregledana, vendar pa to očitno ni bilo dovolj. Treba je bilo silit. Treba je bilo spraševat in se celo dotikat moje roke. Ko sem ga z besedo poskušal odslovit od mize, pa je storil drugo napako. Te mu nisem več spregledal. Čas je bil, da spravim ven malo stresa.
Njegov zamah je bil natančen, pest je letela v smeri moje brade, vendar pa je bila sila dosti prešibka, da se ji ne bi uspel izmakniti. Bes, ki me je zgrabil, ko sem mu zvil roko in ga prijel za lase, je bil tako enormen, da sem se za trenutek celo vprašal ali je upravičen.
Nehal sem se spraševati, ko je kljub temu, da se mu je glava zaletavala v stole, ko sem ga za lase po tleh vlekel proti izhodu, idiot še vedno poskušal žalit skozi zaenkrat še cela usta. Pot do izhoda se je spraznila v trenutku. Med ljudmi so bili pomešani tudi njegovi prijatelji, vendar kaj posebnega od njih nisem pričakoval.
Pred vhodom, sva obstala na majhnih stopnicah, zavarovanih z ograjo, ki naj bi preprečila, da bi kdo pozabil, da je takoj pred lokalom cesta. Tudi jaz nisem pozabil, a ko sem ga vzdignil in vrgel čez ograjo resnično nisem pogledal najprej levo in desno. Nemudoma za topim pokom, ko je s hrbtom udaril ob asfalt, je sledil še en pok udarcu avtomobila, ki je pripeljal ravno v tistem trenutku. Hitrost ni mogla biti velika, saj je prasca odkotalilo le nekaj metrov.
Tako jaz, kot voznik, sva mirno stala nekaj trenutkov, polna pričakovanja nad nadaljevanjem. Hotel sem že predlagati stavo, ko se je spet začel premikati. Heroin je dober analgetik, mater da mu jebem.
Zakorakal sem po stopnicah navzdol in se postavil pred njega, ko je končno spet stal na nogah. Voznik avtomobila ni imel posebnih idej o posredovanju, prav tako pa so očitno čutili gosti lokala, saj so nemo strmeli v dogajanje, navajeni podobnih situacij.
"Ubil te bom", je bila prva izjava, ki jo je še uspel izreči preden sem ga dvakrat udaril, da se je ponovno usul po tleh. Najprej levi, rahel direkt, da zavibrira in spravi iz ravnotežja, nato desni, močnejši, da vzdigne s tal in podre. Nisem tolkel s silo, hotel sem le, da obleži. Jeza se mi je že pomirila, ko se je kotalil pred avtomobilom.
Vstal je še najmanj trikrat, vsakič z vedno bolj razbitim obličjem in se postopoma spreminjal v drugega človeka. Ustnic nisi več videl, ličnici pa sta sevali v širokih razpokah ter kazali jezik. Oči kot breskvi, skozi katere je lahko razločeval le še svetlobo in sence. Vzdržljivost, ki sem jo redko videl. Krvi je bilo dovolj, da bi jo lahko pakirali in zamrznili. Šele, ko sem zakoračil naprej, da bi ga pohodil in končal agonijo, ki me je začenjala dolgočasit, so predme stopili njegovi prijatelji in me prosili, da neham.
Odstranili so ga še preden se je privlekla policija. Miren, ker sem vedel, da voznik ne bo gobcal, sem se začel gledati po rokah. Bila je njegova kri, jaz nisem bil niti odrgnjen. Za okužbo s hepatitisom, bi se mu krvavo oddolžil.

Ko mi je tehnik izvlekel iglo, sem se malo bled vzdignil s stola, in vedel sem, da nihče od čakajočih zunaj ne razume, od kod takšno zadovoljstvo na mojem obrazu. ZLOBA me je sicer opomnila na barvo stene, ki se je risala čez moja lica, a nasmeh in besede so jo hitro pomirile.
Čist sem. Kljub vsem fightom in kurbam. Kljub temu, da sem bedaku puščal kri.

Kot ponavadi,

sem samo v opetih bokserkah sedel na postelji, ter užival v dejstvu, da sem spet doma, saj je to zame redkost. Nedelja, pozno popoldne, od doma pa sem odšel že v petek. Malo za tem, ko je odšla ona.
Ko je vstopila v sobo, sem sicer čutil neko napetost, vendar je bila ta zadnje čase pogosto prisotna in se nisem več posebej oziral nanjo. Bili so še bolj pestri meseci kot ponavadi, tako da sem bil skoraj slep za njeno nervozo in sumničavost.
Stopila je do postelje in ko sem že mislil, da se mi bo pridružila, je le stegnila roko in položila listek na odejo. Majhen bel listek, takšen za opomnike. Kratek oster pogled, tik preden se je obrnila in odkorakala iz sobe, me ni pripravil na šok, ki sem ga doživel, ko sem prebral z roko napisan tekst.
Vročina v glavi je naraščala prav tako hitro kot pritisk in razen misli, ki so mrzlično iskale pojasnitev, se v meni ni zganilo nič. Ne strah, ne sram. Presenečenje je bilo preveliko, da bi lahko čustva sledila umu.
Kako je to mogoče? In pomembneje, ali bi bilo možno, da je zoper mene uporabila trike, katere sem jo jaz naučil!?
Vedel sem, da je to konec zgodbe, ki je pisala skoraj tretjino mojega življenja. Tega mi ne bo odpustila. In prav je tako! Ženske, ki bi kljub temu ostala, jaz ne bi hotel imeti. Ljudje brez hrbtenice se mi upirajo, in ob meni nimajo kaj iskati.
Težko je bilo stopiti ven, in sesti poleg nje. Ljubše bi mi bilo, če bi kričala ali celo jezno udrihala po meni. Tišina in njen mrtev pogled sta mi dala vedeti, da se je že odločila. Da bodo vse moje besede zaman.
In sploh, saj ni bilo kaj reči. Listek, ki je nosil dokaz, da sem jo varal, sem vrgel na mizico med nama in si nemo prižgal cigaret. Ko sem pomislil, da bi tajil in se poskušal izvleči iz tega sranja, sem se zagabil samemu sebi. Ne bom. Toliko sem ji dolžan. Resnico. Ali vsaj del resnice. Toliko, kot bo lahko zdržala.
In medtem, ko sem ji pojasnjeval, ter gledal kako ji solze polzijo po licu, se mi je trgalo srce. Prasec. Ampak ne prasec zato, ker sem jo prevaral, temveč zato, ker se nisem potrudil toliko, da tega ne bi ugotovila.
Samo varanje ni imelo z mojimi čustvi do nje čisto nič. Ljubil sem jo. Kolikor sploh lahko ljubim nekoga. To je bil samo seks. Norenje človeka, ki je predolgo stal na miru.
Nikoli mi ni žal za svoja dejanja. Vendar mi je bilo žal, da sem jo prizadel. Še danes mi je.
Zaključila sva iskreno. Odgovarjal sem brez zadržkov. Odgovarjal človeku, ki si zasluži več kot prazne laži. Več kot tolažbo in tajenje. Zamolčal sem detajle, ki ne bi prinesli ničesar, le ponižali bi jo in poslabšali celotno situacijo. Tako je to noč še spala ob meni v postelji. Kar ne bi, če bi ji povedal, da sem zadnji dve noči spal v tuji. V troje.

Samozavest, pride z resnico.

Takrat, ko se umakne strah in se soočiš z realnostjo, zavržeš upe in ohraniš morda le želje. Plaši lahko le še smrt, minljivost lastnega telesa, ki se stara v ogledalu, popolnoma neposlušno ukazom uma, prepričanega v to, da lahko živi večno. Če te ne plaši niti smrt, potem po fazi popolne praznine, skoraj utrujajoče v svoji brezčutnosti, nastopi trenutek, ko se dvigneš nad bedo starega sebe in ti zažarijo oči. Ponosen, živ, velik. Sam.
Spomnim se, kako sem nekoč gledal skozi okna hiš, mimo katerih sem hodil ponoči, in poskušal brati ljudem z ustnic, v upanju, da mi bodo povedali svoje zgodbe. Zgodbe, ki bodo šle skupaj z idiličnimi slikami družin v svetlih kuhinjah. Iskal sem podobnosti, zaradi katerih bi se lahko vsaj za trenutek, vsaj dokler me koraki ne odnesejo mimo okna, zlil z njimi.
Tako kot svetloba luči, se je tudi občutek varnosti, ki sem si ga prilagal med svojim pogledom, umaknil temi in mrzlemu vetru ceste, ki me je peljala do naslednje hiše. Do naslednje zgodbe pod rumenimi kuhinjskimi lučmi.
In nekje med potjo, sem ugotovil, da je moja zgodba drugačna. Da sem jaz tisti, ki daje občutek varnosti drugim. Tistim, ki prav tako hodijo med hišami tujcev, ter sanjajo o rdečem pesku in krikih življenja, ki se rojeva v trenutkih smrti.
Da ne spadam pod soj luči, temveč v mrak, sence v katerih sem se vzgajal. Temo, v kateri sem svoboden, prost prilagajanja in laži, potrebnih ljudem, ki ne morejo živeti z resnico.
Našel sem družino med rjuhami postelj, ki so še vedno dišale po nekom drugem. Pomirjujoč dotik ženskih rok, ki sem jih željno pustil božati moje telo, so mi vedno znova dajale vse, kar sem si zaželel. Za trenutek. Kratek moment v katerem sem nabiral moči in spočil utrujeno telo.
Ostala je samota. Ta ne bo nikoli izginila. Ne v objemu ženske, ne v dotiku moje roke z otroškimi lasmi. Nikoli, ker je del mene. Ker je tam vedno bila. Ker tja spada.
Ponosen na to kdo sem. Ponosen na mesto od koder izhajam. Ponosen, da še živim. Ponosen toliko, da se oči umikajo pogledu, ki srepo zre predse, medtem ko zahteva davek, ki mu pripada.
Morda nisem veliko, a to kar je, živi. V mestu, ki ne oprošča šibkosti. Med ljudmi, ki spoštujejo le moč. Med hišami, ki ne odpirajo oken.

"Moral sem",

je napisal, "čas je bil, in to ni imelo zveze z vami. Jaz sem svojo pot zaključil, vidva jo šele začenjata. In prav je, da jo prehodita sama!"
V pismu, ki ga ni nikoli napisal, mi je še rekel, da naj nikoli ne pozabim kdo sem, in kdo so ljudje, ki morajo ostati center moje pozornosti, ne glede na to, kako daleč od njih bom taval. In ko je na novo leto, pred 24 leti umrl, je bilo to največje darilo, ki mi ga je lahko dal.
Dal mi je možnost, da postanem človek in hodim s pokončno brado, ponosen na vsako sekundo, ki sem jo z muko uspel preživeti. Prisilil me je, da sem se zavedel, koliko zares pomenijo ljudje, ki jih ljubim, in mi pomagal, da sem se naučil najpomembnejše resnice v življenju. Dejstva, da sem vreden toliko, kot si bom sam priboril.
In v pismu, ki sem ga pisal jaz, pa mu ga nisem imel kam poslati, sem mu napisal, da razumem. Da vem. Da sem mu hvaležen in, da poznam težo daru, ki mi ga je dal.
Napisal sem, da so nekateri njegovi prijatelji, danes moji prijatelji. In ne zaradi njega, temveč zaradi mene. Ker v meni vidijo podobno, kot so videli v njem.
Da hodim med ljudmi s prav tako ponosnim, skoraj arogantnim izrazom na obrazu, kot je hodil on. Da sem si to prislužil. Prislužil s tisoč brazgotinami, ki sem jih dobil, ker nikoli nisem odstopil od tistega, v kar sem verjel.
Tisto najpomembnejše, kar sem mu želel napisati, pa je bilo to, da kljub temu, da ga ni, imam družino. Sestro, ki je najboljše kar je prinesel na ta svet in, ki me spomni nanj vsako sekundo mojega življenja, ter prijatelje, ki jih neskončno cenim in mi je v čast, vsakič ko preživljajo čas z mano. Družino, ki ji za novo leto ne rabim pisati, temveč jih lahko poljubim in pogledam v oči.
Nekdo mi je rekel, da se tej družini ne rabim toliko dokazovati, da vedo kako jih cenim. Jaz pa mislim, da ne glede na to, kako zelo bi se trudil, ne bom nikoli mogel pokazati, koliko mi v resnici pomenijo.

Jebeš božič!

Jebeš vso navlako čustev, ki se nabira, in jo dodatno obremenjuje še ta jebeni božič. Jebeš upe in želje, jebeš misli na lepši jutri. Jebeš idiota, ki se pusti dražiti z lepoto na drugi strani rešetk, katere se nikoli ne bodo odprle.
Vse kar je, je. Nekje med luno, katere del sem, ki je padel na zemljo in ne najde nazaj, ter soncem, ki hrani moj ogenj, jebem vse ostalo.
Jebeš debelega bradatega prasca in njegove pijane jelene...
Jebeš...

Lutke niso ljudje,

so za trenutek živeča bitja, ki bodo pozabljena, ko se bo predstava končala. Nimajo svoje volje, so le figure, ki jim človek narekuje dejanja, piše usodo in se izživlja nad njimi. Vsa zadovoljna, da lahko služijo svojemu gospodarju, ne opazijo niti ponižanja, ki sledi absolutnemu prilagajanju.
Veliki, ne postanejo veliki pod vplivom drugih. Njihova dejanja so včasih sporna, včasih tako očitno napačna, da je to vidno tudi najbolj površnemu očesu. A takšna so, zato ker so njihova. Ker so rezultat njihovih misli, ki niso pogojena z mnenjem ter željami drugih.
Veliki so prav zato, veliki zaradi svoje neodvisnosti, individualizma ter hrbtenice, ki je sposobna nositi lastne odločitve ter breme, ki jim sledi.
Kritika je dobra, tudi če je slaba. Samo dejstvo, da je bila podana, pove, da se je nekomu zdelo vredno kritizirat. Nesmiselna je le tista, ki ni utemeljena. In če jo je podal človek, ki misli, potem ni letela na osebo, temveč na dejanje... Sploh pa, kdo pravi, da je kritika relevantna. Je samo mnenje, misel, ki se jo da tudi spremeniti. Nič ni črno ali belo.
Ne bom hvalil, če za pohvalo ni razloga. Ne bom poveličeval, če me ni dvignilo. Bom, ko me bo. Morda nekoč, morda nikoli. In ostal bom pri svojem mnenju, zato ker je v resnici takšno. Všečno ali ne.
Včasih so všečne ali pomembne druge stvari. Zanimivi možici, ki so se pripravljeni pogovarjati z ljudmi o fantaziji, kljub temu, da vidijo, da jim ti ljudje v svoji trdni stoji na racionalnih tleh ne morejo slediti... piromani, ki v družbi svoje ljubezni iščejo primerno mesto za požig, pa jim je v izjemni simpatičnosti oproščeno... zlobna bitja, ki v resnici le skrivajo svoj obraz v temi, da se ne bi videla njihova ranljivost, ter grobo grizejo, misleč, da bodo s silo zakrila dejstvo, da so že davno izgubila tla pod nogami... in majhni otroci, ki se trudijo postati odrasli, pa jim potek časa ne dovoli prehitevati, temveč jim pušča srečo doživetij in mladosti...
Samo mrtvi vidijo vse. Prastare duše, ki se v ukradenih telesih mešajo med ljudi v upanju, da bodo končno spet začutile občutek dotika. Oropani brezbrižnosti in prisiljeni v razumevanje zgodbe, ki se odvija pred njimi, morajo z bremenom resnice, kot bleda luč brleti večno...

Kako najdeš

izhod iz začaranega kroga, v katerega si pahnjen deloma po lastni krivdi, deloma pa s samim bistvom sebe, ki je bilo postavljeno v to življenje kot tako, in ki se suče v konfuznih situacijah katerim se ne moreš izogniti.
Živiš med živimi in mrtvimi duhovi, kateri ne poznajo milosti. Prevzemaš njihovo usodo, ter se boriš za obstanek. V sebi prižigaš gnev, ki ti daje moč in tisti majhen korak prednosti, ki ga potrebuješ. Z vsako zmago, vsako žrtvijo, uničiš tudi del sebe, nadomesti pa ga hlad in mrzel veter spominov.
Star več tisoč let, poln življenj, ki so ugasnila pred davnimi časi, se trudoma nasmihaš, da se obraz ne bi pozabil gubati. Telo stoji ob tebi z rahlo spuščeno brado, vedno v položaju obrambe, medtem, ko ga duša potiska v nevarnost z iskrenostjo, odprtostjo in nepripravljenostjo do klonitve pod pritiskom družbe. Oči, večinoma mrtve, vsake toliko zagorijo v bliskajočem plamenu.
Tvoja želja po nedefinirani strasti, ki bi ti jo nekdo vračal, se ti zdi sebična, saj se zavedaš, da ne moreš pričakovati tolikšnega potrpljenja od osebe, ki jo imaš rad. Ko veš, da tvoja naklonjenost ne odtehta bremena, ki ga nosiš s seboj.
Obsojen na ječo osame, se zvijaš v boleči žalosti vsakič ko se zaveš, da bi najbolj dokazal svojo ljubezen, če bi se nikoli ne pojavil in prečkal poti osebi, h kateri te vleče z vso vročekrvno silo armade bojevnikov, ki bivajo v tebi.

Utrujen

um, ter za njim capljajoče telo, sem posadil za računalnik, medtem ko v ozadju slišim Destiny's Child-Emotions. Ni ne želje ne potrebe po daljšem postu, misli preveč begajo in se prepirajo z nesmiselnimi željami.
Medtem, ko v odsevu ekrana vidim soj luči spalnice, ter mamljive blazine, vem, da je še nekaj časa ne bom mečkal z glavo. Kot ponavadi, bom mučil samega sebe do tiste točke, kjer bo umik v temo neizbežen.
Zlorabljanje klopi ter uteži, morda celo sprehod s psom pod osvetljavo nočne gospe, ki tako vztrajno nabira kilograme, in me kljub tej vedno bolj baročni teži vsakič tako prevzame. Mislim, da je to moja najstarejša ljubezen, ženska, ki ji bom naklonjen in podvržen večno. Samo moja minljivost naju lahko loči, do takrat pa bodo moje oči skozi spremenjeno barvo pošiljale zaljubljene, skoraj predrzne, izzivajoče poglede lepotici na nebu.
In v trenutku, ko je v ozadju utihnila glasba, poslušam. Iščem tuljeneje, ki bi ga slišal zunaj, ter bi mi sporočilo, da se nekje v bližini klati še kakšen volk, ki v snegu na odprti čistini drži mojo sled...

Topla sapa,

ki mi je grela vrat, je v umirjenih, kratkih izdihih prihajala skozi njene ustnice, kot bi morje pošiljalo svoje vojake skozi čeri na obali. Tudi po tem, ko je že zaspala, se je še vedno krčevito oprijemala mojega telesa, in skrivala svoj obraz pod mojo brado.
Misli so se spotikale ena čez drugo, ko sem se lovil med veseljem in paničnim strahom. Srečen in hkrati žalosten, nezmožen pobega iz lastne kletke zlih slutenj, ter pričakovanja najslabšega.
Medtem, ko sem z roko raziskoval njene poteze, mrzlično shranjujoč vse v sobe spomina, v katerih se sprehajam danes, mi je bilo vseeno ali se ob tem prebudi. Še vedno sem slišal, kako je šepetala moje ime, in želja po ponovnem koncertu glasov in gibov ni nikoli ugasnila.
Prepletanje udov, igra prstov, ki berejo navodila telesa, ki se voljno zvija pod mano. Zadrževanje samega sebe, da ne bi v želji po absolutnosti, prestopil prag užitka in začel povzročati bolečino, samo da bi izrazil vse kar kričijo podivjani občutki.
Ta želja še danes živi. Nobenih upov, brez pričakovanj. Le zavedanje, da je to edino, kar me dela živega, stran od norosti jeze, realnosti vsakdana in perverznega poigravanja moje usode.
Morda moraš res živeti izven okovja varnosti, in predobro spoznati čistost bolečine, lastne in tiste drugih, da sploh veš, kje je vrednost strasti, četudi bo ta za sabo pustila še večjo praznino.
Rad sovražim, to znam in obvladam. Bes lahko sprožim na ukaz, in telo ubogajoče sledi napotkom nasilnega uma, ki išče maščevanje med množicami tujcev, nesrečen, ker so dejanski cilji tako daleč. In takrat, je v ozadju vedno misel. Misel, da poznam tudi nekaj drugega, kar hrani ogenj v tem peklu, a za sabo ne pušča pepela in opustošenja. Kar vodi mojo roko po obrazu, brez namena, da ga uniči ali iznakazi.

Še vedno besen,

sem si pravkar odvil trak z dlani, in medtem ko pišem, mi utripajo otečeni členki, deske na steni pa še vedno vibrirajo v tempu mojih udarcev...
In medtem, ko se sproščajo hrbtne mišice, se zdi, kot bi mi mrz polzel po vratu, ter me spominjal...žali me...ne prenesem, da me kdo žali... dolžan si, uredi, ne sili me v reakcijo.
Malo pomirjen ob misli na ponudbo, ki bi mi lahko spremenila življenje. Kolo se je končno začelo vrteti, v temo je začela pronicati svetloba, ki pa se bojim, da bo pokazala tudi praske in brazgotine...
Poln vprašajev, nastalih v situaciji, v kateri se ne znajdem najbolje, predalčkam opcije in si pripravljam obrambo še preden se bo napad začel.
Pogovor...večera...me je razveselil, čeprav sem vedno znova presenečen nad absurdnostjo dejstva, da me lahko spravi v srečo nekaj, čemur večina ne daje posebne pozornosti, medtem ko sem ravnodušen nad stvarmi, za katere se pričakuje, da šokirajo.
Odločen, da se vsaj danes, ne bom več spraševal temveč le užival v trenutku, ki bo verjetno kmalu le še lep spomin.

Ljudje nimajo obrazov,

imajo le zbirko mask, ki jih menjajo po potrebi, odvisno od strahu, ki ga ravno v tistem trenutku ne morejo obvladati. Polno omaro kostumov, ki jih oblačijo na predstave, v katerih igrajo glavne ali stranske vloge. Prepričani v svojo edinstvenost, ter pravico do življenja, se skrivajo za zastorjem usode in iščejo temen kot, v katerem bodo varni.
Resnico vidiš v očeh, tam kjer se zrcalijo inserti iz preteklosti... in tam iščeš njihove slabosti. Okostnjake, zakopane v grobovih omar, ki ponujajo orožje za poslednji zamah eksekucije. Kajti enkrat izkopani, zahtevajo maščevanje, brez pristanka na ponovno vrnitev v temne kotičke zavesti.
Malo jih je, ki so pripravljeni nositi posledice svojih ravnanj. Malo tistih, ki prenesejo breme iskrenosti, ter lastne podobe v ogledalu resnice.

Ko sem pred kratkim

spoznal tega človeka, je bil vtis, ki ga je napravil name tako močan, da sem potreboval nekaj dni, da sem si opomogel.
....... je Žid, ki je kot političen begunec pred leti pobegnil iz Čila, nekako našel v Jugoslavijo, se zaljubil v Slovenko in ostal.
Ko sem prvič uzrl drobnega možakarja, srednje visoke rasti, ki mi je ponudil sloko, urejeno roko, sem opazil pogled, ki je s prav takšno radovednostjo zrl vame, kot jaz vanj. Kljub zadržanosti, katero sem se trudil pokazati, da ne bi prestrašil človeka, sva zelo hitro podrla mejo in se zapletla v pogovor.
Vsaka njegova beseda, vsaka izjava, je bila podana skupaj z nasmehom, ki je hkrati delil srčno veselje, a ni mogel skriti globoko zakoreninjene žalosti, ki je verjetno nikoli ne bo mogel odložiti.
Njegova karizma, ki je bila nekaj najbolj dobrega, prijaznega, kar sem kdajkoli videl ali se dotaknil, je bila zame tako boleča, da sem skoraj klecnil.
Skozi misli so mi šle slike, ob katerih sem se zgrozil v občutku gnusa do samega sebe. In zazdelo se mi je, da jih vidi, pa mi vseeno podarja še en nasmeh, poln sočutja in topline.
Iz človeka je sijala nedolžnost, za katero sem mislil, da je samo mit. Njegove oči so skrivale dolgo, žalostno zgodbo, in se tako barvale v mavrici solz, ki so že davno nehale teči. Kot, da bi bolečina bila tako velika, da je uničila vse, in je tako v večni praznini vzklilo nekaj čistega, nepokvarjenega, skoraj svetega.
Človek, ki zna sovražiti, a tega ne počne, ker ne more. Ker ni del njega. Ker je njegovo srce v drobnem telesu tako veliko, da se želja po mržnji ter maščevanju izgubi v labirintu čustev.

Music: Mr. Bojangles