Jebeš božič!

Jebeš vso navlako čustev, ki se nabira, in jo dodatno obremenjuje še ta jebeni božič. Jebeš upe in želje, jebeš misli na lepši jutri. Jebeš idiota, ki se pusti dražiti z lepoto na drugi strani rešetk, katere se nikoli ne bodo odprle.
Vse kar je, je. Nekje med luno, katere del sem, ki je padel na zemljo in ne najde nazaj, ter soncem, ki hrani moj ogenj, jebem vse ostalo.
Jebeš debelega bradatega prasca in njegove pijane jelene...
Jebeš...

Lutke niso ljudje,

so za trenutek živeča bitja, ki bodo pozabljena, ko se bo predstava končala. Nimajo svoje volje, so le figure, ki jim človek narekuje dejanja, piše usodo in se izživlja nad njimi. Vsa zadovoljna, da lahko služijo svojemu gospodarju, ne opazijo niti ponižanja, ki sledi absolutnemu prilagajanju.
Veliki, ne postanejo veliki pod vplivom drugih. Njihova dejanja so včasih sporna, včasih tako očitno napačna, da je to vidno tudi najbolj površnemu očesu. A takšna so, zato ker so njihova. Ker so rezultat njihovih misli, ki niso pogojena z mnenjem ter željami drugih.
Veliki so prav zato, veliki zaradi svoje neodvisnosti, individualizma ter hrbtenice, ki je sposobna nositi lastne odločitve ter breme, ki jim sledi.
Kritika je dobra, tudi če je slaba. Samo dejstvo, da je bila podana, pove, da se je nekomu zdelo vredno kritizirat. Nesmiselna je le tista, ki ni utemeljena. In če jo je podal človek, ki misli, potem ni letela na osebo, temveč na dejanje... Sploh pa, kdo pravi, da je kritika relevantna. Je samo mnenje, misel, ki se jo da tudi spremeniti. Nič ni črno ali belo.
Ne bom hvalil, če za pohvalo ni razloga. Ne bom poveličeval, če me ni dvignilo. Bom, ko me bo. Morda nekoč, morda nikoli. In ostal bom pri svojem mnenju, zato ker je v resnici takšno. Všečno ali ne.
Včasih so všečne ali pomembne druge stvari. Zanimivi možici, ki so se pripravljeni pogovarjati z ljudmi o fantaziji, kljub temu, da vidijo, da jim ti ljudje v svoji trdni stoji na racionalnih tleh ne morejo slediti... piromani, ki v družbi svoje ljubezni iščejo primerno mesto za požig, pa jim je v izjemni simpatičnosti oproščeno... zlobna bitja, ki v resnici le skrivajo svoj obraz v temi, da se ne bi videla njihova ranljivost, ter grobo grizejo, misleč, da bodo s silo zakrila dejstvo, da so že davno izgubila tla pod nogami... in majhni otroci, ki se trudijo postati odrasli, pa jim potek časa ne dovoli prehitevati, temveč jim pušča srečo doživetij in mladosti...
Samo mrtvi vidijo vse. Prastare duše, ki se v ukradenih telesih mešajo med ljudi v upanju, da bodo končno spet začutile občutek dotika. Oropani brezbrižnosti in prisiljeni v razumevanje zgodbe, ki se odvija pred njimi, morajo z bremenom resnice, kot bleda luč brleti večno...

Kako najdeš

izhod iz začaranega kroga, v katerega si pahnjen deloma po lastni krivdi, deloma pa s samim bistvom sebe, ki je bilo postavljeno v to življenje kot tako, in ki se suče v konfuznih situacijah katerim se ne moreš izogniti.
Živiš med živimi in mrtvimi duhovi, kateri ne poznajo milosti. Prevzemaš njihovo usodo, ter se boriš za obstanek. V sebi prižigaš gnev, ki ti daje moč in tisti majhen korak prednosti, ki ga potrebuješ. Z vsako zmago, vsako žrtvijo, uničiš tudi del sebe, nadomesti pa ga hlad in mrzel veter spominov.
Star več tisoč let, poln življenj, ki so ugasnila pred davnimi časi, se trudoma nasmihaš, da se obraz ne bi pozabil gubati. Telo stoji ob tebi z rahlo spuščeno brado, vedno v položaju obrambe, medtem, ko ga duša potiska v nevarnost z iskrenostjo, odprtostjo in nepripravljenostjo do klonitve pod pritiskom družbe. Oči, večinoma mrtve, vsake toliko zagorijo v bliskajočem plamenu.
Tvoja želja po nedefinirani strasti, ki bi ti jo nekdo vračal, se ti zdi sebična, saj se zavedaš, da ne moreš pričakovati tolikšnega potrpljenja od osebe, ki jo imaš rad. Ko veš, da tvoja naklonjenost ne odtehta bremena, ki ga nosiš s seboj.
Obsojen na ječo osame, se zvijaš v boleči žalosti vsakič ko se zaveš, da bi najbolj dokazal svojo ljubezen, če bi se nikoli ne pojavil in prečkal poti osebi, h kateri te vleče z vso vročekrvno silo armade bojevnikov, ki bivajo v tebi.

Utrujen

um, ter za njim capljajoče telo, sem posadil za računalnik, medtem ko v ozadju slišim Destiny's Child-Emotions. Ni ne želje ne potrebe po daljšem postu, misli preveč begajo in se prepirajo z nesmiselnimi željami.
Medtem, ko v odsevu ekrana vidim soj luči spalnice, ter mamljive blazine, vem, da je še nekaj časa ne bom mečkal z glavo. Kot ponavadi, bom mučil samega sebe do tiste točke, kjer bo umik v temo neizbežen.
Zlorabljanje klopi ter uteži, morda celo sprehod s psom pod osvetljavo nočne gospe, ki tako vztrajno nabira kilograme, in me kljub tej vedno bolj baročni teži vsakič tako prevzame. Mislim, da je to moja najstarejša ljubezen, ženska, ki ji bom naklonjen in podvržen večno. Samo moja minljivost naju lahko loči, do takrat pa bodo moje oči skozi spremenjeno barvo pošiljale zaljubljene, skoraj predrzne, izzivajoče poglede lepotici na nebu.
In v trenutku, ko je v ozadju utihnila glasba, poslušam. Iščem tuljeneje, ki bi ga slišal zunaj, ter bi mi sporočilo, da se nekje v bližini klati še kakšen volk, ki v snegu na odprti čistini drži mojo sled...

Topla sapa,

ki mi je grela vrat, je v umirjenih, kratkih izdihih prihajala skozi njene ustnice, kot bi morje pošiljalo svoje vojake skozi čeri na obali. Tudi po tem, ko je že zaspala, se je še vedno krčevito oprijemala mojega telesa, in skrivala svoj obraz pod mojo brado.
Misli so se spotikale ena čez drugo, ko sem se lovil med veseljem in paničnim strahom. Srečen in hkrati žalosten, nezmožen pobega iz lastne kletke zlih slutenj, ter pričakovanja najslabšega.
Medtem, ko sem z roko raziskoval njene poteze, mrzlično shranjujoč vse v sobe spomina, v katerih se sprehajam danes, mi je bilo vseeno ali se ob tem prebudi. Še vedno sem slišal, kako je šepetala moje ime, in želja po ponovnem koncertu glasov in gibov ni nikoli ugasnila.
Prepletanje udov, igra prstov, ki berejo navodila telesa, ki se voljno zvija pod mano. Zadrževanje samega sebe, da ne bi v želji po absolutnosti, prestopil prag užitka in začel povzročati bolečino, samo da bi izrazil vse kar kričijo podivjani občutki.
Ta želja še danes živi. Nobenih upov, brez pričakovanj. Le zavedanje, da je to edino, kar me dela živega, stran od norosti jeze, realnosti vsakdana in perverznega poigravanja moje usode.
Morda moraš res živeti izven okovja varnosti, in predobro spoznati čistost bolečine, lastne in tiste drugih, da sploh veš, kje je vrednost strasti, četudi bo ta za sabo pustila še večjo praznino.
Rad sovražim, to znam in obvladam. Bes lahko sprožim na ukaz, in telo ubogajoče sledi napotkom nasilnega uma, ki išče maščevanje med množicami tujcev, nesrečen, ker so dejanski cilji tako daleč. In takrat, je v ozadju vedno misel. Misel, da poznam tudi nekaj drugega, kar hrani ogenj v tem peklu, a za sabo ne pušča pepela in opustošenja. Kar vodi mojo roko po obrazu, brez namena, da ga uniči ali iznakazi.

Še vedno besen,

sem si pravkar odvil trak z dlani, in medtem ko pišem, mi utripajo otečeni členki, deske na steni pa še vedno vibrirajo v tempu mojih udarcev...
In medtem, ko se sproščajo hrbtne mišice, se zdi, kot bi mi mrz polzel po vratu, ter me spominjal...žali me...ne prenesem, da me kdo žali... dolžan si, uredi, ne sili me v reakcijo.
Malo pomirjen ob misli na ponudbo, ki bi mi lahko spremenila življenje. Kolo se je končno začelo vrteti, v temo je začela pronicati svetloba, ki pa se bojim, da bo pokazala tudi praske in brazgotine...
Poln vprašajev, nastalih v situaciji, v kateri se ne znajdem najbolje, predalčkam opcije in si pripravljam obrambo še preden se bo napad začel.
Pogovor...večera...me je razveselil, čeprav sem vedno znova presenečen nad absurdnostjo dejstva, da me lahko spravi v srečo nekaj, čemur večina ne daje posebne pozornosti, medtem ko sem ravnodušen nad stvarmi, za katere se pričakuje, da šokirajo.
Odločen, da se vsaj danes, ne bom več spraševal temveč le užival v trenutku, ki bo verjetno kmalu le še lep spomin.

Ljudje nimajo obrazov,

imajo le zbirko mask, ki jih menjajo po potrebi, odvisno od strahu, ki ga ravno v tistem trenutku ne morejo obvladati. Polno omaro kostumov, ki jih oblačijo na predstave, v katerih igrajo glavne ali stranske vloge. Prepričani v svojo edinstvenost, ter pravico do življenja, se skrivajo za zastorjem usode in iščejo temen kot, v katerem bodo varni.
Resnico vidiš v očeh, tam kjer se zrcalijo inserti iz preteklosti... in tam iščeš njihove slabosti. Okostnjake, zakopane v grobovih omar, ki ponujajo orožje za poslednji zamah eksekucije. Kajti enkrat izkopani, zahtevajo maščevanje, brez pristanka na ponovno vrnitev v temne kotičke zavesti.
Malo jih je, ki so pripravljeni nositi posledice svojih ravnanj. Malo tistih, ki prenesejo breme iskrenosti, ter lastne podobe v ogledalu resnice.

Ko sem pred kratkim

spoznal tega človeka, je bil vtis, ki ga je napravil name tako močan, da sem potreboval nekaj dni, da sem si opomogel.
....... je Žid, ki je kot političen begunec pred leti pobegnil iz Čila, nekako našel v Jugoslavijo, se zaljubil v Slovenko in ostal.
Ko sem prvič uzrl drobnega možakarja, srednje visoke rasti, ki mi je ponudil sloko, urejeno roko, sem opazil pogled, ki je s prav takšno radovednostjo zrl vame, kot jaz vanj. Kljub zadržanosti, katero sem se trudil pokazati, da ne bi prestrašil človeka, sva zelo hitro podrla mejo in se zapletla v pogovor.
Vsaka njegova beseda, vsaka izjava, je bila podana skupaj z nasmehom, ki je hkrati delil srčno veselje, a ni mogel skriti globoko zakoreninjene žalosti, ki je verjetno nikoli ne bo mogel odložiti.
Njegova karizma, ki je bila nekaj najbolj dobrega, prijaznega, kar sem kdajkoli videl ali se dotaknil, je bila zame tako boleča, da sem skoraj klecnil.
Skozi misli so mi šle slike, ob katerih sem se zgrozil v občutku gnusa do samega sebe. In zazdelo se mi je, da jih vidi, pa mi vseeno podarja še en nasmeh, poln sočutja in topline.
Iz človeka je sijala nedolžnost, za katero sem mislil, da je samo mit. Njegove oči so skrivale dolgo, žalostno zgodbo, in se tako barvale v mavrici solz, ki so že davno nehale teči. Kot, da bi bolečina bila tako velika, da je uničila vse, in je tako v večni praznini vzklilo nekaj čistega, nepokvarjenega, skoraj svetega.
Človek, ki zna sovražiti, a tega ne počne, ker ne more. Ker ni del njega. Ker je njegovo srce v drobnem telesu tako veliko, da se želja po mržnji ter maščevanju izgubi v labirintu čustev.

Music: Mr. Bojangles

Ne sprašujte

me, zakaj se najbolj naravno, domače in v svojem svetu, počutim ravno takrat, ko pred mano stoji ali sedi človek, kateremu oči sijejo v ognju agresije, spominu boja ter bolečine. Človek, poln majnih in velikih brazgotin, ki obraz rišejo v tisočerih potezah, tudi kadar so misli odsotne in se čustva ne izdajajo v obrazni mimiki.
Ljudje, katerih življenja so bila v žarometu norosti in, ki ne poznajo rutine ali ustaljenih poti. Individumi, ki hodijo svojo pot, neodvisno od ograj postavljenih zaradi strahu družbe, ter norm, ki branijo tiste, ki si sami ne morejo priboriti mesta v vrsti.
Globoko v srcu, so to posamezniki, ki čutijo na neprimerljivo bolj visoki ravni, kot ljudje, ki se v svoji otopelosti in pomanjkanju življenske sle, skrivajo za stenami moralnega in zapisano pravilnega.
V njihovih očeh vidim naklonjenost, ki mi pomeni še toliko več, ker vem, da je ne dajejo vsakemu. Ker njihova naklonjenost temelji na resnici, nezlaganih dejstvih in zavedanju, da so si enaki... Da smo si enaki. Vsaj po srcu.
Na spoštovanju, ki je bilo prigarano skozi boleče ohranjanje svojega jaza v situacijah, kjer laži ne morejo zakriti resnice.
Najboljše ljudi sem našel v najbolj globokih in umazanih jarkih, ko so ostali mislili, da tam ležijo zato, ker tja spadajo. Jaz pa sem videl, da so tam, ker ne spadajo nikamor drugam, ter se skrivajo v varnosti teme. Skrivajo pred ogabnostjo človeka, ujeti v svoji resnični podobi živali.
Volkodlaki, ki se samo na trenutke spreminjajo v ljudi, ter nesrečni čakajo na vrnitev v kožuh zveri.
Morda zato, ker ne maram sprenevedanja. Ne maram laži in manipuliranja ljudi, ki ljubijo ali pripadajo samo zaradi lastne koristoljubnosti. Ljudi, ki v izogib samoti pristajajo na kompromise, ki so meni nepredstavljivi, ter se pridružujejo krdelu samo za to, ker sami ne bi preživeli.
Sam hodim mimo varnega objema krdela, a se kljub zavedanju, da ne bom preživel, ter samoti, ki mi včasih lomi prsi, raje soočam z realnostjo in bolim, kot da bi klonil in predal svoj prestol neodvisnosti in ponosa.
Zanimiva se mi je vedno zdela misel, da v vsej svoji moralnosti in družbeni prilagodljivosti, možje doma čustveno in fizično zlorabljajo svoje žene in otroke, jaz pa kljub očitni asocialnosti, v skoraj desetletju edine resnično intimne zveze z žensko, nisem niti enkrat pomislil, da bi dvignil glas, kaj šele položil roko na bitje, ki sem ga imel rad.
V areni življenja, bom vedno goreče pobijal nasprotnike, ki bodo vihteli nad mano meč socializacije, ter se srčno ljubil z žensko, ki mi bo povijala rane. Ne glede na posledice, ki se, in se bodo kazale na moji življenjski poti, ter kljub oporekanju materialističnega in matematično logičnega razuma, bo vedno tako.
In do bridkega konca, do trenutka, ko bom prvič našel mir, bom tulil. Tulil, da me slišijo ostali, ter dlake naših kožuhov valovijo v valovih zvoka. Tulil, da bodo vedeli, da je prihodnje življenje naše.

Music: Metallica - Unforgiven

Bela

barva je bila vedno tista, ki mi je dajala občutek čistosti, morda celo iskrenosti. Tudi perilo bele barve, moje ali ženske, ki jo v tistem trenutku slačim, mi da tisti zadnji dokaz varnosti, ki jo potrebujem... sploh kadar ne vem niti imena nežnega bitja, ki se zvija v mojih rokah.
Kakor se morda zdi nemogoče, lahko najdeš ljubezen tudi v toploti človeka, ki ga sploh ne poznaš. Ženske, ki jo vidiš prvič, in se bo zjutraj ali še prej spremenila v spomin. V tistem trenutku, je lahko vse. Žena, ljubica, prijatelj, meso.... Nikoli nisem imel težav s tem, da je kasneje ne bo več. Z vsakim dotikom, pri katerem čutim, da moje telo pokriva njenega, sem njen. Dokler ne odidem, in se moje telo sprošča po krču.
Dejstvo, da bo zjutraj jedla zajtrk s svojim partnerjem, in mu pošiljala ljubeče poglede, ter nedolžne, kratke dotike, ki bodo nezavedno opravičevali njene krike, povzročene s sunki tujca, me ne prizadane. Predanost v njenem izrazu, ter podrhtavanje telesa, ko so šle njene roke čez moje prsi in trebuh, so v delčku življenja pripadali meni. Sapa, ki se je lomila med zvoki bolečine in užitka, je božala moje lice. Moj vonj je še vedno tisti, ki draži njene nosnice med jutranjo kavo. In občutek dotika je še vedno tam. Tako kot je tudi pri meni. Tega mi nihče ne more vzeti. In s tem sem se pripravljen zadovoljit.
Morda se zdi, da je to le spolnost brez čustev, brez toplote in zaupanja, ampak v resnici ne more biti. Zaupanje, ki ga podariš tujcu, ki rovari skozi tvoje telo, in ki se zgrinja nad tebe v vsej svoji poslikani velikosti, je večje kot v trenutku intime s svojim partnerjem. Tam je to igra ljubezni. Zaupanje je bilo potrebno prej. Ko ga še nisi poznal.
Vem kako je, ljubiti tudi s srcem. Kako je obležati ob telesu, ki se ti tudi po izlivu ne upre. Brez potrebe po tem, da bi vstal in se poslovil. Ko te ne motijo dotiki, ki niso več nujno potrebni. Ko se ti ne jebe po tem ko ti je prišlo. Doživel sem to. Morda bom še kdaj. Do takrat pa bom taval po hišah ljudi, ki me pozdravljajo na ulici, medtem ko hodijo mimo mene, držeč se za roke s svojimi ženami.
In jaz jih bom diskretno pozdravljal nazaj, v mislih pa bom imel belo barvo, ter preblisk zagorele kože, kar pa bodo v mojih očeh opazile le one.

Music: Wet Wet Wet - Goodnight Girl

Občutek krivde,

ki me preveva, kadar se zgodi situacija, kot je bila današnja, je tako močan in boleč, da se mi zdi, kot da mi bo prsni koš potegnilo vase, ter bo v črni luknji za njim posrkalo še vesolje...
"Grem domov", sem mu rekel, "jutri moram zgodaj v Maribor, in ne bi rad spet spal samo eno uro."
Lokal je bil pol prazen, sami mladiči, ki so se fotografirali in se poljubljali kot na Gang Bangu... Nisem videl razloga za skrb...
Poleg tega je bil zakajen, in ves nasmejan...
"Greš z mano, ali boš ostal tu?" Odgovor sem poznal, vedno greva zadnja...
Ko sem odšel, sem ju še pogledal, " Kosilo jutri?"...
"Ja, ob 15.00. Kitajska... ali če gremo v Afriško... Čez prekop bo najbližja!" je rekel P.
Nasmejan sem se spravil v avto...

Ko sem danes slišal njegove besede po telefonu, mi je začela trzat glava na ramenih, kot bi mi podivjali živci... "roko imam zgleda zlomljeno... začeli so... najprej je P.... potem sem pa jaz, ko je prvi zamahnil..."
Komaj sem skrival podrhtavanje telesa, ko sem stopil nazaj v prostor... se opravičil, in se pobral proti domu....
"Zakaj sem ga pustil samega, nikoli ga ne pustim, pa ravno včeraj... Mater da mu jebem, nikoli noče domov... Pobijem jih ko jih najdem... Ne pustim, da se ju kdo dotika... ", tisoč misli, medtem, ko sem klicaril... "pa P..... a je P. ok?... Zakaj ima gsm, če se ne javi, mater mu..."
Zmeden v dilemi ali sem bolj jezen nanj, ali na tiste tri... Malo pomirjen, ko se mi je smejal v telefon, ves nabit z adrenalinom in občutkom moči...

Vedno je bil ta občutek, da sem tu za njih. Za ljudi, ki so tisto lepo... Moja pripravljenost dati vse, sebe, je bilo edino, kar sem lahko pokazal... dal...
Kje je meja, med prijateljstvom in družino. Med skrbjo in predanostjo. Med občutkom, da imaš rad, ter občutkom, da bi imel rad tudi če te bi zavrgli...
Nekdo mi je rekel, da čutim zato, ker je izjema v mojem življenju... ker je lahko kraljevati na prestolu, če nimaš konkurence...
pa bi, če bi znal, povedal, da kljub temu, da verjamem v to, da ne moreš imeti rad nekoga, ki nima rad tebe, vseeno kljubujem logiki... ljubim, zaradi tistega človeka.... in ne zaradi sebe...
Torej... le lahko čutiš božanje, tudi če so te vedno le klofutali... vidiš, za vse je izjema...
Pravzaprav... morda pa res veš, da ljubiš, iskreno in nesebično, takrat, ko ljubezni ne prejemaš... ko iz izkušenj poznaš le bolečino... pa v tebi vseeno gori...

Music: Led Zeppelin - wholle lotta love

Odprl...

sem vrata, ko nisem slišal več krikov, le še tope zvoke mesa, ki udarja ob meso... to je bil trenutek, ko sem se zavedel, da nikoli ne bom znal biti tak, kot sem si želel. Da iz hodnika med dvema osebnostima, ni vrat v samo eno stran... kjer bi lahko bil le... eno.
S koleni jo je držal na mestu, jo pritiskal v steno, medtem ko jo je nabijal, kot, da bi bila predmet... v slast pa mu ni bila penetracija, temveč udrihanje... z obema rokama, jo je izmenično, v umirjenem taktu, počasi spreminjal v drugega človeka. Že nekaj minut ni bila več pri zavesti, čeprav tudi če bi bila, ne bi več mogla odpreti otečenih oči...
Po dveh korakih sem mu z nogo zabil glavo v steno pred njim s tolikšnjo silo, da se je nemudoma zgrudil na njo... kot bi ravno ejakuliral, in bi se kot debel prasec sedaj stisnil k njej... in iskal miren počitek v objemu plačane ljubezni...
Medtem ko sem ga vlekel z nje, sem med nekontroliranim besom pazil, da se ne bi dotaknil njegovega mednožja, ki je kot trofeja opletalo... premikal sem ga, ne z vleko, temveč z udarci... v obupni želji po tem, da ga dokončam... v slasti besa.
Tudi če bi razumel Ukrajinsko, ne bi razumel njegovega momljanja, ki je hreščalo iz njegovega grla, pomešano z izlivi mešanice krvi in zob... brez obraza, in s prebitim pljučnim krilom, sem ga pustil gnit na cesti... vedel sem, da ne bo dolgo, ko bom na isti cesti ležal tudi jaz, le, da ne bom več dihal....
Medtem ko sem panično pobiral svoje stvari, sem bil skoraj razočaran... nisem dovolj prasec... izmenjavali sta se misli... zakaj ga nisi ubil... ter, zakaj ti ni vseeno, saj je samo kurba...

Še vedno nisem našel vrat, in tako se še vedno sprehajava oba. Po hodniku, kjer se po stenah vrstijo inserti, ki spominjajo na dejstvo, da nikoli ne bom pripadal. Kjer resnica bode v oči in mi govori zgodbo o človeku, ki ne zna ne hoditi, ne plaziti se po tleh.
Tolažim se z dejstvom, da hodniku še ni videti konca, ter bodrim z mislijo, da bo morda nekdo podrl zid, in me povabil k sebi. Mi povedal, da bi moral od nekdaj biti tam.

Music: Natasha Bedingfield - we're all mad

Še ena

noč, v kateri sem spal nekaj minut... se vlačil po sobi, s čikom v roki, vodil samopogovore ter zlorabljal klop za uteži, vse dokler ni bolelo celotno telo...
občasni trenutki spanca, dremeža bi bilo pravilneje, so mi sicer prinesli dovolj počitka, da bo truplo stalo in funkcioniralo čez dan... čakaj, kako sem prebral zvečer, " Vampirji se začnemo zabavat okrog polnoči"... volkodlaki pa bedimo v besu... sovražim občutek nemoči
in potem, pleše pojava, nič kaj estetska v svoji velikosti, testosteronski poraščenosti posameznih, dolgih, črnih dlak, gola skozi prostore svojega brloga, trudeč se tudi z glasom slediti pesmi...
Ampak spet se vse šele začenja... ko se tema umika dnevu in svetloba sili v krvave oči

Music: Johnny Cash - Personal Jesus 50e27dab3c7bbc352c8373502e2768e0

Včeraj,

se je smejala, ko sem rekel, da je to spet pokvarjena šala usode, s katero me moja karma pretepa kot poceni kurbo... kar sem ji hotel reči je bilo še vse drugo...
Poln Martinija, a bolj pijan od dogodkov zadnjih dveh dni, sem se po dolgem času ob glasu človeka, ki mi je pripovedoval, tako sprostil, da sem zaspal... brez sanj, brez slabe vesti... ko sem se zbudil štiri ure pozneje, je bilo, kot da sem še vedno v prejšnjem trenutku...kaj se je zgodilo mi je povedal šele stavek na messengerju
Kje naj začnem... morda na sredini, nekje na sestanku z ljudmi, ki predstavljajo mojo karto za naslednjo postajo življenja... kjer pa se je moja pozornost ves čas valila nekam drugam... med vinograde... in sem na vprašanja ljudi pred sabo odgovarjal z nasmehom
Ali pa nekje malo pozneje, ko sem pred očmi cele množice poravnal račun s človekom, ki naj bi bil moj prijatelj... kjer se je v meni lomilo vse v kar verjamem... in kjer sem si z vsakim zamahom želel, da bi bile vloge zamenjane... in bi bila moja bolečina tista, ki bi bila telesna...
Še malo pozneje... ko sem lebdel v zraku, vpet v padalo... in med pogledom na dolino pod sabo, ter zadnjimi sončnimi žarki razmišljal le o eni stvari... in se obračal proti vetru, upajoč, da me bo odneslo še malo višje... tako visoko, da bom videl čez hribovje pred sabo, v smeri kamor me vlečejo misli
Ali pa morda le tam, predvčerajšnjem, ko so se moje majhne Benetke zatresle na količkih, in me je takoj doseglo spoznanje, da bo to poplava, ki je mesto ne bo zdržalo...
V trenutku, ko sem se obrnil v levo, in slišal tisti stavek v glavi, ki sem ga enkrat že slišal... in mi je bilo skoraj žal, da nisem sposoben zbežat... še preden bo vse postalo res... še preden se je občutek združil z vonjem, ki je vdiral v moje nosnice, medtem, ko se je moj obraz dotikal njenega
Skoraj neverjeten občutek je, ko obupano iščeš laž...kakršnokoli laž, ki bi jo očrnila...
Laži nisem našel... resnici se je pridružila le še ena resnica... te sem se zavedel takoj, ko sem se odpeljal... bežeč, ko je bilo že prepozno
Pred leti, sem na boleč način spoznal, zakaj kaznjenci nikoli ne gledajo skozi okna celic... ko sem namreč pogledal ven, v svet kjer ni masivnih belih vrat s težkim okovjem, ter smradu po bedi in strahu, me je preplavil občutek bolečine... tja ne sežem... in veselje se je spremenilo v žalost

Zdaj, ko kadim cigaret, zleknjen na tleh, z glavo naslonjeno na kazenski zakonik Slovenije, razpet med osladnostjo svojih misli in bolečino, ki spremlja mlečno kislino v mojih nogah... se spomnim, kako mi je nekoč rekla, da je v Angleščini lažje pisat... ne vem, meni je pravzaprav vseeno... pišem le tisto, kar se je zgodilo

Music: Metallica - Until it sleeps

So

here's my last decision... the blog remains open.
But!
I have a few words to say...and rules to set.
I decided to do so, because despite the fact, that the blogosfhere is not the best thing for my future... and the fact, that there are more than enough idiots reading this.... I will not start backing off... my life and what I do, is who I am... and I will not hide from people, that dont even deserve my attention... screw you
But I will never talk about my family again... and I will erase all older posts, that I find not suitable...