Konec poletja

Zadnji dan avgusta. Že tri dni skupaj oblačno in deževno, ozračje se je tako shladilo, da nevarno spominja na jesen. Ne maram jeseni. Jebi barve, če vse umira. Kot da bi bil pogreb lepši, če bi truplo zavili v žive barve dvornega norca.
Fishizem
No ja, morda pa še bo kaj toplih dni v septembru. Dokler ne prodam motorja, bi že še prišli prav.
Je pa zanimivo, kako sam pri sebi opažam to senco jeseni, kako se naseljuje v meni.
Spet bo hudo. Najprej jesen, potem dolga zima, ki jo popestrijo prazniki. Super, če imaš družino. V nasprotnem primeru, pa je tako kot, da bi se ves svet delal norca iz tvoje osamljenosti.
Povrhu vsega, me silvestrovo še dodatno spominja na očeta. In na Lidijo.
Saj bo. Zdržal sem že marsikaj hujšega.

The future awaits me still. There is no other pill to take, so i'll swallow the one, that makes me ill.

!

Sovražim te.

Trenutek svobode

Tečem. Tečem, z nogama ki se kot dva valja premikata gor in dol v izmeničnem taktu. Neutrudljivo kot lokomotiva. Hitrost ne pomeni nič. Malo hitreje, malo počasneje. Malo z vso silo, ves nasmejan, presenečen in navdušen nad svojo lastno energijo, ki kar kipi v meni.
Tečem v neskončnost. Brez cilja. Kjerkoli sem je v redu. V redu, ker tako ali tako ne mislim obstati. Tečem, in svet se premika. Stvari se spreminjajo. Nič več ni statično. Nič več ne deluje tako brezupno.
Močnejši sem. Močnejši kot svet. Močnejši kot karkoli srečujem na poti. Ne da se me zaustaviti.

Im runing. Runing, with my feet moveing like to valves up and down in an exchaingeble paste. Tireless like a lokomotive. Speed means nothing. A little faster, a little slower. With full throttle for a while, a smile on my face, surprized and thrilled at my own energy, bursting out of me.
Runing for eternaty. No goal. Where ever I am, is ok. Ok, because I dont plan on staying anyway.
I run, and the world moves. Things move. Nothing is static anymore. Nothing seems so hopeless anymore.
Im stronger. Stronger than the world. Stronger than anything I may meet on the way. There's no stoping me.

!!

Be carefull what you say. Someone might actually be listening.

Fishizem

Spet polna luna

Nič čudnega, da tako tonem v svoje misli in mučim samega sebe s perverznimi predstavami v svoji glavi. Polna luna je. Nezmožen kontrolirati svoja čustva, kot nalašč čaram prizore pred svoje oči. Prizore, ki me delajo le še bolj napetega, bolečega, agresivnega in konec koncev žalostnega.
Tako dolgo sem že žalosten, da mi je prešlo v navado. Sploh ne pomnim več, da ne bi bil žalosten, kljub temu, da sem se naučil to dokaj dobro skrivati. Vsaj tako dobro, da se opazi le še na take dni kot so ti zadnji. Kronično žalosten.
Zdi se mi, da celo v glasbi, ne glede na zvrst in izvajalca, najdem nekaj kar me spomni. Saj vem, da je to moja krivda, to v bistvu počnem samemu sebi, ker sem se pač že navadil boleti, in se mi ne zdi več naravno, če ne bi bolel.
Žalost sem sposoben prekriti le z jezo. Besom. To pa si ne upam početi prepogosto, da mi ne bi ušlo iz rok. Predobro se spomnim, kako je bilo včasih, in nočem spet postati tak. Mislim, da ne bi uspel še enkrat priti iz tega.
Zanimivo kaj ne, pričakoval bi, da je mogoče žalost premagati z veseljem, ampak ne. Čustvo mora biti močnejše, torej je to lahko le ljubezen ali pa sovraštvo. In roko na srce, sovraštvo je dosti lažje najti. Vsaj zame. Poleg tega ima manj stranskih učinkov ter nenačrtovanih posledic.
Poleg tega znam upravljati s sovraštvom, ljubezen pa upravlja z mano. In v končni fazi, ljubezen je tista, ki je kriva, da sem sploh v tej situaciji.
Ja. Polna luna. Vse postane še za odtenek močnejše. Barve še bolj žive. In čustva žarijo. Morda pa imam malo volkodlaka v sebi. Morda pa to vidijo ljudje v mojih očeh, kadar tako sunkovito pogledajo stran. Lycan. Hm

Kdo je sešil Aljažu prisilni jopič

Situacija niha kot zdravstveno stanje Fidela Castra.
Danes sem se bil prisiljen soočit z neprijetnimi informacijami na banki. Preveč sem lenaril. Pustil sem, da mi je voda zalila grlo, zdaj se pa dušim in utapljam.
Sram me je samega sebe, saj vedno znova ugotavljam kakšen slabič sem. Zaradi bolečine v srcu, ki je kot pravi slabič ne znam preboleti, puščam vse ostalo, kar je pomembno, da gre prav tako v kurac. Pičku mater
In vse to, pri tem, da se vsega zavedam, da jemljem situacijo zavestno. Saj vem kako stvari stojijo. Nihče in nič ni vredno toliko obžalovanja ter objokovanja. To izgubljanje v sanjarjenjih, preživljanje dni v spominih ter razglabljanje o tem kako je bilo, je samo izguba časa. Izguba sedanjih trenutkov, kakršni že so.

Z juga

Nazaj.
Nažalost.
Raj, morje je najbližje kar lahko svet pride raju.
Vonj, ki odnese smrad modernega sveta. Koža začne dišati po človeku, kot je bil rojen. Voda, ki odplakne kar je bilo, kar se je zgodilo. Zdi se, kot da smeš začeti znova.
Nekaj je tako zelo romantičnega na predstavi, da živiš z morjem, da loviš, kot vidiš domače ribiče. Da si del tega. Da spadaš. Starec in morje.

Ne govorim o dopustu, govorim o drugem svetu. Drugačnem življenju. Novem. Govorim o upih.

Bilo je fajn, popili smo bolane količine alkohola, si prislužili veliko pozornosti. Bilo je tako kot sem pričakoval. Kolikor sem sploh imel pričakovanj. Res sta bila potrebna skoraj dva dni, da smo se navadili preživljati ves čas skupaj, ampak potem je steklo.
Pohvala Janku, izmed nas je bil nedvomno najzabavnejši. Janko, rade volje te vzamem kamorkoli s sabo.

Na jug

Nekaj ur še, pa odhajam na morje. S štirimi prijatelji, na Pag. Pet prijateljev hahaha.
Štirje z avtom, večina prtljage z njimi, jaz z motorjem.
Malo nervozen zaradi odgovornosti, ki jih za ta čas prelagam na tuja ramena. Ne me narobe razumet, nimam slabe vesti, le zaupam ne ljudem in se bojim, da stvari ne bodo opravljene tako kot morajo biti.
Najbolj me moti dejstvo, da imam psa, ki deli moj karakter, zatorej lahko predvidevam, da bo delal težke preglavice moji materi, ki ga bo pazila. Njega in babico. Sicer sta namreč pod mojim varstvom, in v pasjem slučaju, nadzorom.
Hatikvah, rabim hatikvah.
Teden dni, r&r, rest and relaxation.

By the way, lani tak čas sem bil tudi na Pagu. Z Lidijo. To je bil zadnji kamenček, preden se je grad porušil. Castels made of sand, melt in to the see, eventually. Dobrih 14 dni kasneje se mi je porušil life. Zdaj spet sestavljam kamenčke. Le brez lažnih upov, da bo grad stal večno. In tokrat ga bom postavil sam zase. Lidija, goes around, comes around

Beda, beda, beda

Slab dan. Slabši kot večina. Človeška neumnost je neizmerna.
Uaaa, tako sem potolčen, depresija trka po vratih.
Ne zmorem več, ne prenesem ljudi. Pizda jim materina.
Včasih sem se še tolažil, da je vsaj ena oseba ob meni takšna, kot si predstavljam dobrega človeka. Danes vem, da je to laž. Ni.
Afrika kliče. Stran moram. Stran od vsega, kar se me je kdajkoli dotaknilo, se obregnilo vame. Hočem stran od svoje vrste.

Koliko krivih riči pobigne kroz zube, a ko če jih stič.

Če ne bi bilo babice, bi odšel zdaj. Brez vsega.
Ne vem več kako dolgo bom

Kaštivnik

S prijateljem, ki ga jaz kličem Hot Chilli, sva danes odvozila Kaštivnik. Za tiste ki veste kje je to, obrazložitev ni potrebna, za tiste, ki pa ne, je pa nesmiselna. Na Pohorju.
Oba sva freeriderja, s primernimi kolesi, prirejenimi bolj za spust kot vzpon. Vendar pa oba voziva old freeride, kar pomeni, da tudi vzpenjaš po brezpotjih, in ne prosiš kolega, naj te pelje z avtom. No pain, no gain.
Vzpenjala sva po peš poti na Kremžarco, potem desno pri Mačkovem križu, in nato levo na Kaštivnik. Strmo kot hudič, vroče kot pekel in lepo ter dišeče kot Angelina Jolie. 2 uri vzpona, mi je, nepripravljenemu, saj nisem več tekmovalec kot včasih, pošteno dalo po pizdi. Noge polne mlečne kisline, 19 kg kolo se zdi še težje kot je že v resnici, srce bije čez meje pametnega in zdravega.
Minili so časi, ko sem tak čas že skoraj zaključeval sezono, državno prvenstvo je bilo tak čas že mimo, prevoženih na tisoče in tisoče kilometrov. 6 ur na dan, prirastel si na kolo.
Ampak še sem trmast. Sem pa ja XXXXXXX. Trmast vsaj toliko kot sem blesav.
Potem pa spust. To po kar sva prišla. Spust s Kaštivnika, v smeri Šmartno, je eden najbolj tehnično zahtevnih spustov na Pohorju. Ekstremno strm, kozja steza, ostro kamenje in korenine, en drop cc 1,5 metra v globino, takoj za njim oster ovinek. Kompleten spust je obdan s borovci, vsaka najmanjša napaka kaznovana s padcem, pri katerem je nemogoče, da se ne bi zaletel vsaj v drevo. Samo eno, če imaš srečo.
Moje pomanjkanje kondicije, ter neomejena norost in trma, sta se danes končala s štirimi padci, pri katerih sem se enkrat dobro zaletel z glavo v drevo, trikrat pa sem kvalitetno plužil, po kot britev ostrih skalah. Poškodbe so minimalne, malo obtolčen nos in čelo, malo zatečena nadlaht, nekaj odrgnin in boleča ter rahlo otečena desna rama.
Kolo je prejelo nekaj dobrih udarcev, ampak resnih posledic ni.
Bilo je ludo i nezaboravno. Zdaj grem pa počivat.

Od lo avdah tikvateinu

sNaše upanje še ni izgubljeno. Vendar, pa ni več daleč od tega. Hodim, a na mrz. Ne s svetlobo, s temo kot nekdaj.
"Ovako počinje, ja ču te pokušat zamrzit, i neko ču se vrijeme budit, kraj tvoje kopije. Ovako počinje, ova nada koju trpim."
Najbolj pa utruja trud, da se to ne bi opazilo.

Ravno sem se vrnil iz Velenja. Samo skok tja in nazaj. Resnično se počutim živega in zadovoljnega le še takrat, ko sem na meji, ko lovim zadnje vzdihljaje. Ko imam občutek, da je odločitev, ali živim ali umrem, v mojih rokah. Ko sva tu le še jaz in tisto nekaj nad nami.
Eden teh trenutkov je, ko sem na cesti. Brusim asfalt, na robu gum, na robu fizike. Adrenalina že dolgo ne čutim več, ne glede na to, kaj storim, kako ekstremno se peljem, kako tesno še pridem skozi škarje, kako blizu cesti imam glavo pri hitrostih, ki se zdijo smrtonosne tistim, normalnim. Ostajam prazen, takoj ko stopim z motorja. Mogoče je to tisto, kar me rešuje pred padcem. Enake reakcije, ne glede na kritičnost situacije.
Bolj kot ne mi je vseeno. Za to, kaj se zgodi. Ni mi vseeno le za to, da bi prizadel sestro. Bomo videli

Fishoidnost

Če so narcisoidni, tisti, ki so zaljubljeni sami vase, kaj sem potem jaz, ki se mrzim.
Fishizem

1998

Rad bi se vrnil nazaj v leto 1998. Nič si ne želim toliko, kot, da bi se lahko vrnil v leto 1998. Leto, ko se je vse spremenilo. Zame. Še vem kako je bilo. Še se spomnim. Tako živo, da se mi zdi, da občutim hlad tistega jesenskega večera, ko se je vse začelo. Da se zdi, da lahko vstopim v sliko, ki se mi prikazuje pred očmi. Da lahko okusim whiski, ki sem ga pil ves tisti večer, dokler se nisem zgrudil in zaspal za mizo.
Ampak še, še vidim vse pred sabo. Vidim vijolično modre jeans hlače, ki so spominjale na žamet, črno mikico s dvema belima črtama na rokavih in modro All Star puhovko. Na nogah Get a grip. Lasje speti v čop.
Ne vem, če sem še kdaj v življenju tako memoriziral kaj je imel nekdo oblečeno, pa najsi je bila to najlepša večerna obleka, vsa v zlatu.
To je bil večer, ko se je moje življenje obrnilo na glavo. Nič več ni bilo tako kot prej. Tudi jaz ne. Kot bi mi nekdo zamenjal procesor, trdi disk in začasni pomnilnik, ter me spremenil v nekoga novega, drugega.

Kako sem lahko pozabil? Kako sem lahko tako zanemaril? Kar danes tako živo vidim pred očmi, in še vedno tako močno čutim, sem na poti pozabil. Nekako je zbledelo, in to po moji krivdi. Dajal sem preveč pomena stvarem, ki v resnici nimajo nobenega vpliva na srečo, ter premalo pomena stvarem, ki ga zares imajo.

Verjetno nisem edini, ki se sprašuje, ali se bo magija še kdaj pojavila. Ali je mogoče, da zajebeš, pa se ti ponudi še ena priložnost?! Ali si jo zaslužim? Verjetno ne. Si želim še ene priložnosti? Neskončno močno. Vendar pa moraš najprej sprazniti kozarec, da bi ga lahko spet napolnil. Ne vem če sem ga sposoben sprazniti. prvič, sploh ne vem če je to mogoče, tako, namenoma, načrtno. Drugič, ne vem če zmorem, znam. In tretjič, kaj če ga spraznim, potem pa se ne bo nikoli več napolnil?

I realized something

Mislim da zastopim. Skoraj prepričan sem, da vem zakaj odreagiram tako kot odreagiram. Zakaj se v meni vse ustavi, takoj ko neka ženska, ki sem se lahko celo boril za njeno pozornost, pokaže, da je pripravljena posvetiti več časa meni, da je pripravljena dati nekaj nazaj. Me sprejeti. Biti moja.
Zato, ker je moje mnenje o meni samem takšno. Ker ne morem ceniti nekoga, ki ceni mene. Ker poznam sebe in mi gre na bruhanje, ker moram živeti ob meni.
Po tej tezi, lahko rečem le to. V pizdi sem

Nejasnost

Kako odreagirat, če ti oseba, ki ti je dolgo, dolgo časa, neprenehoma poudarjala, da nikar ne pričakuj preveč od nje, da nikakor ne sklepaj po svoje, da je vse en velik vprašaj, in predvsem, da ne ve, ali in koliko odgovornosti je sposobna sprejeti, naenkrat postavi neka pričakovanja? Torej naenkrat začne od tebe pričakovat vse tisto, kar sama ni bila pripravljena dati.
Ne vem. Ne vem, ali sem jaz pripravljen. Pravzaprav vem. Nisem. Ne vem pa, kako sedaj pravilno odreagirati. Ljudje nočejo resnice. Resnica boli. Ljudje ne prenesejo bolečine in tudi resnice ne.
Ampak najbolj grozno mi je v tej situaciji to, da resnično nisem pričakoval nič. Niti si nisem želel ničesar. In sedaj imam jaz slabo vest, ker je situacija takšna, kot da sem jo jaz pripeljal do te točke. Nisem.
Nisem, vem da nisem. Nič nisem obljubljal, in nič pričakoval. Nisem vedno svinja. So stvari, ki jih celo jaz ne počnem, in ne igram se kar tako z ljudmi, ne na načine, ki vem da najbolj bolijo. Ti časi so mimo.
Kaj sedaj? Kaj sedaj

Jasnost

Nobena ženska ni tako slaba, da ne bi mogel najti slabše!
Nobena ženska ni tako grda, kot se ga lahko jaz napijem!

Fishizem

.......

Večer, občutki enaki. Samo težje prenašam samega sebe, ves razočaran, ker ne uspem zbrisati teh misli iz glave. Še vedno jezen, še vedno žalosten in tik pred tem, da se začnem smiliti samemu sebi. Hvala bogu, da se zavedam kakšna svinja sem in kaj vse sem storil v življenju, da ta opcija samosmiljenja nikoli ne pride na vrsto, saj bi moral najprej začeti lagati samemu sebi, da bi to sploh zmogel. Lažem si pa ne. Upam da bo kakšno pivo odplaknilo misli nanjo

.....

Spet eno izmed tistih jutr. Tistih, na katere se zbudim in se spomnim nanjo. Neverjetno, kako ne glede na to, koliko časa mine brez da bi zabolelo, spet pride trenutek, ko pride občutek, da manjka del mene. Bom kdaj nehal bolet? Vsak odgovor mojih prijateljev je le tolažba, temelječa na dvomih.
Bolečina, žalost, pomešana z jezo, skoraj besom. Jezen nanjo, ker bolim. Jebi se, pička ti materina, jebi se izdajico

Is it time for a fresh start?

Kdaj je čas, da se ustaviš za trenutek? Malo pogledaš čez ramo, toliko da oceniš prehojeno pot. Umiješ rane iz preteklih bojev in jim daš možnost, da se začnejo celiti, nato pa toplo objameš prijatelje, ki so hodili s tabo, jim rečeš hvala in greš. Greš novo pot, pišeš novo zgodbo.
Je ta čas prišel, ali je ta nestrpnost, ki je vedno bolj kričeča v meni, klic česa drugega? Vem, da je blizu. Občutek je premočan, da ne bi začel razmišljati o tem. Le nekaj stvari še moram opraviti. Nujne stvari, predpriprave na novo zgodbo. Brez njih zgodba ne bo nikoli napisana, brez njih bo le osnutek v moji glavi, ki ga bom sanjal kot starec, ves nesrečen zaradi zapravljene priložnosti.

Kaj je lahko hujšega, kot zapravljena priložnost. Enkrat sem slišal, "Bolje slaba odločitev, kot nobena odločitev!", in res je. raje se motim in delam napake, kot da sledim toku, izmikajoč se odgovornosti in odločitvam. Odgovornost je težko breme, ampak jaz ga rad nosim. Daje mi občutek moči, samostojnosti, definira me. Daje mi občutek, da sem moški.

Lovim se med spomini, občutki preteklih dni, žalostjo zaradi izgubljenih dni in meni ljubih ljudi, nekaterih mrtvih in nekaterih še živih, za katere pa sem jaz mrtev. Velik del mene, bolj kot ne ves tisti del, ki še čuti, je doma v spominih. Vse kar sem, leži v preteklosti. Stvari, ki jih počnemo, odmevajo v večnosti. In mi v njih.

Ženske ( verjetno 1. del)

Verjamem, da smo moški težki za prenašat. Verjamem, da so med nami totalni primitivci, bedaki, debili, perverzneži, mamini sinki, grabežljivci, narcisi, agresivci, skratka, dosti slabši od kakršnekoli dvoživke( in sigurno dejstvo je, da tudi mene marsikdo uvršča med nekatere naštete), AMPAK, in za to sem pripravljen dati obe roki v ogenj, tisti, ki so med nami normalni, in sedaj bom pisal, kot da sebe ne štejem med le te, da me ne bi kdo obdolžil pristrankosti, tisti so pa dosti boljši, kot tudi najbolj normalna, poštena, nepokvarjena ženska.
Kajti ŽENSKE, to seme vsega zla na tem planetu, se namreč tudi delijo. Prav tako najdemo debilne, neumne kot kamen pod mostom v Mozirju, pokvarjene, narcisoidne, umetne, prepotentne, skurbane bolj kot Ines iz samskega bloka na Majstrovi v Slovenj Gradcu, razvajene, tiste, ki skrivajo fotografije svojih sexualnih doživetij z krvnimi sorodniki ožjega kroga družine v okenske rolete( kjer jih najdejo tisti, ki pridejo menjavat okna, da ne bi kdo mislil da se lažem), ...., seznam je dolg. NO, druga skupina, tako imenovane normalne, pa imajo za razliko od moških iz paralelke, eno veliko slabost. Tudi te so preračunljive prasice, ko dobijo občutek, da hormoni kličejo. Oprostite izrazu, ampak kar je res je res. Da sploh ne hodim v plitke vode reke maščevalnosti, ki so jo sposobne odjezit ženske, ki imajo, četudi včasih brez dokazov, občutek, da so bile prevarane. Mislim, ne bi o tem kolikokrat sem bil tega obtožen jaz. Sploh ni važno dejstvo, da sem bil sicer vedno kriv( to sem že omenil, da sem vrhunski predstavnik skupinic iz prve vrste naštetih( že skoraj svoj fanclub med ljubitelji svinj, perverznežev in sadistično usmerjenih)). Važno je dejstvo, da sem bil nemalokrat obdolžen in obsojen brez kančka dokaza. In potem maščevanje....uf. Rabim kar en požirek žlahtne. Se nadaljuje

Vsakogar ulovi čas 2. ( drugače pa upnik)

Kaj naj rečem?! Situacija je absurdna. Na koncu koncev, sta le še dve možnosti. Ali sem nor jaz in večina normalna, ali pa je večina nora in jaz normalen. Iskreno upam, da drži prva hipoteza, kajti sicer mi trda prede.
Narobe svet. Ljudje obračajo besede, ki so jih že izrekli, kot da bi bile listje v vetru. Laži so najboljši prijatelj in vsakdanji spremljevalec. Zgrožen sem. Predvsem zato, ker se meni stalno očita neposrednost in občasno pomanjkanje taktnosti. Mogoče tudi malo preveč okrutnosti od časa do časa, vendar pa tak sem. In roko na srce, rad bi videl, da bi se tudi drugi tako obnašali do mene. Povej, reci. Samo ne se mi lagat.
No, zakaj danes ta cinizem. Včeraj sem se moral namreč ves dan bosti z ljudmi, ki so mi dolgovali denar, pa se je iztekel rok( takšnih, ki se jim še ni, je namreč še kar nekaj). No, in vse skupaj je nemalokrat včeraj eskaliralo do stopnje, na kateri postanem rahlo nevaren. Predvsem zato, ker se dolžniki pogosto izgubijo v svoji vlogi in se začnejo obnašat kot upniki. uhh
Ampak, situacija rešena, denar povrnjen, moja judovska kri se umirja. Aja, spet imam nov zalogajček sovražnikov. Boli me kurac
shalom